Page 174 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 174
študijski večeri
sprememb, povezanih z moderno proizvodnjo in izobraževanjem, da se
je tudi v krščanskih cerkvah uveljavilo kot temeljno prav tako Pavlovo
spoznanje: »Ni ne Juda ne Grka, […] ni ne moškega, ne ženske, kajti vsi
ste eden v Kristusu Jezusu« (Gal 3,28) in da imamo danes tudi ženske
duhovnice ter škofinje vsaj v protestantskem krščanstvu.
V katoliškem krščanstvu še v 19. in 20. stoletju srečamo izrecno
nasprotovanje ločenosti države in cerkve, nasprotovanje verski nevtral-
nosti državnih ustanov in verski svobodi za krščanske »herezije«, kaj šele
za druge religije. V Syllabusu Pija XI. iz leta 1864 beremo, da se Cerkev
nikdar ne bo sprijaznila z »napredkom, liberalizmom in moderno civi-
lizacijo«; zavračana in obsojana je ločitev cerkve in države, prav tako z
zakonom dovoljeno javno protestantsko bogoslužje priseljencev v kato-
liških deželah itd. (Denzinger 1991, 798–809). Še v 2. polovici 20. stole-
tja je bilo v Katoliški cerkvi slišati avtoritativna mnenja, da se je z loči-
tvijo cerkve in države (npr. v ZDA) iz pragmatičnih razlogov sicer treba
sprijazniti, toda v načelu jo je treba zavračati, saj da je »Cerkvi lahko
popolnoma pravična le država, ki Cerkev prizna za to, kar je, namreč
ustanova učlovečenega Boga Jezusa Kristusa: takšna država je samo ver-
na katoliška država« (Ahčin 1955, 400). Še na II. vatikanskem koncilu je
bilo slišati, da »zmota ne more imeti enakih pravic kot resnica«, pa da
mora država, ki skrbi za svoje državljane, v njihovo dobro podpirati edi-
no pravo religijo in cerkev (Kerševan 2005, 229–31). Pogledi in praksa, ki
niso daleč od stališč, ki jih danes srečamo v islamskem svetu! Pa vendar
je II. vatikanski koncil uspel sprejeti Izjavo o verski svobodi, utemelje-
ni v dostojanstvu vsakega človeka; spoštovanje dostojanstva človeka kot
osebe je temelj posameznikove verske svobode nasproti državi ter loče-
nosti cerkve in države (ob njunem medsebojnem spoštovanju in sode-
lovanju). Krščanske cerkve, vsekakor katoliška, so v času francoske re-
volucije zavračale gesla o svobodi, enakosti in bratstvu ter deklaracije o
pravicah človeka in državljana. Pa vendar so jih tudi v uradnih cerkve-
nih krogih kasneje spoznali in pripoznali kot krščanska načela. Ne vi-
dim razloga, da jih ne bi bilo mogoče sprejeti in pripoznati tudi kot is-
lamska. Tako abstraktna kot zgodovinska primerjava trikota katoliško
krščanstvo – protestantsko krščanstvo – islam (z upoštevanjem sunit-
172
sprememb, povezanih z moderno proizvodnjo in izobraževanjem, da se
je tudi v krščanskih cerkvah uveljavilo kot temeljno prav tako Pavlovo
spoznanje: »Ni ne Juda ne Grka, […] ni ne moškega, ne ženske, kajti vsi
ste eden v Kristusu Jezusu« (Gal 3,28) in da imamo danes tudi ženske
duhovnice ter škofinje vsaj v protestantskem krščanstvu.
V katoliškem krščanstvu še v 19. in 20. stoletju srečamo izrecno
nasprotovanje ločenosti države in cerkve, nasprotovanje verski nevtral-
nosti državnih ustanov in verski svobodi za krščanske »herezije«, kaj šele
za druge religije. V Syllabusu Pija XI. iz leta 1864 beremo, da se Cerkev
nikdar ne bo sprijaznila z »napredkom, liberalizmom in moderno civi-
lizacijo«; zavračana in obsojana je ločitev cerkve in države, prav tako z
zakonom dovoljeno javno protestantsko bogoslužje priseljencev v kato-
liških deželah itd. (Denzinger 1991, 798–809). Še v 2. polovici 20. stole-
tja je bilo v Katoliški cerkvi slišati avtoritativna mnenja, da se je z loči-
tvijo cerkve in države (npr. v ZDA) iz pragmatičnih razlogov sicer treba
sprijazniti, toda v načelu jo je treba zavračati, saj da je »Cerkvi lahko
popolnoma pravična le država, ki Cerkev prizna za to, kar je, namreč
ustanova učlovečenega Boga Jezusa Kristusa: takšna država je samo ver-
na katoliška država« (Ahčin 1955, 400). Še na II. vatikanskem koncilu je
bilo slišati, da »zmota ne more imeti enakih pravic kot resnica«, pa da
mora država, ki skrbi za svoje državljane, v njihovo dobro podpirati edi-
no pravo religijo in cerkev (Kerševan 2005, 229–31). Pogledi in praksa, ki
niso daleč od stališč, ki jih danes srečamo v islamskem svetu! Pa vendar
je II. vatikanski koncil uspel sprejeti Izjavo o verski svobodi, utemelje-
ni v dostojanstvu vsakega človeka; spoštovanje dostojanstva človeka kot
osebe je temelj posameznikove verske svobode nasproti državi ter loče-
nosti cerkve in države (ob njunem medsebojnem spoštovanju in sode-
lovanju). Krščanske cerkve, vsekakor katoliška, so v času francoske re-
volucije zavračale gesla o svobodi, enakosti in bratstvu ter deklaracije o
pravicah človeka in državljana. Pa vendar so jih tudi v uradnih cerkve-
nih krogih kasneje spoznali in pripoznali kot krščanska načela. Ne vi-
dim razloga, da jih ne bi bilo mogoče sprejeti in pripoznati tudi kot is-
lamska. Tako abstraktna kot zgodovinska primerjava trikota katoliško
krščanstvo – protestantsko krščanstvo – islam (z upoštevanjem sunit-
172
