Page 176 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 176
študijski večeri
vori tudi o »črpanju navdiha iz kulturnega, verskega in humanističnega
izročila Evrope, katerega vrednote so še vedno prisotne v njeni dedišči-
ni«. (Osnutek 2003, 5)
Kot je znano in razvidno iz citiranega besedila, dokumenti Evropske
unije ne govorijo izrecno o krščanstvu (kot »tradiciji« ali »korenini« se-
danje evropske dediščine in evropskih vrednot). Kljub dolgotrajnim raz-
pravam in spodbudam s strani krščanskih cerkva in nekaterih držav v
dokumente tudi ni bilo sprejeto sklicevanje na Boga (kot izvora in/ali
garanta omenjenih vrednot in načel, ali vsaj kot priče, ki zavezuje k spo-
štovanju sprejetih vrednot). Lahko bi rekli, da je bilo v teh dokumentih
doseženo/izrečeno soglasje o skupnih, zavezujočih vrednotah kot kon-
stitutivni in povezovalni kulturni ravni Evropske unije (glej tudi Joas in
Wiegandt 2005, in še posebej za Nemčijo Klinkhammer in Frick 2002).
Kot prostor svobode in izbire, v katerega Unija ne posega, kjer ničesar
ne izključuje, a tudi ne zapoveduje, pa je ostala (naj)višja raven, raven
»zadnjih«, metafizičnih verskih/svetovnonazorskih vprašanj in odgovo-
rov; odprto je ostalo vprašanje »temelja«, »izvora«, »zadnjega zagotovi-
la« omenjenih vrednot in načel. V tem smislu Evropska unija ni religio-
zna, temveč sekularna/laična ureditev, saj se ne veže na nobeno religijo.
Ob tem pa tudi ni ateistična ali agnostična ali vrednotno relativistična,
saj ne predpostavlja/izjavlja, da omenjene temeljne vrednote niso zdru-
žljive z nobeno religijo ali nazorom. Nasprotno: predpostavlja, da jih je
mogoče povezati, utemeljiti, podpreti z različnimi religioznimi in ne-
religioznimi pojmovanji, še več, da je pluralizem možnih odgovorov
na vprašanje izvora in temelja njenih vrednot tem vrednotam in njiho-
vi trdnosti v prid in ne v oviro. »Svetovni etos svetovnih religij«, ki ga
je poskušal formulirati Hans Küng, je potrditev ali vsaj ilustracija tega
(Küng 1993; tudi Khoury 1993).
O tem, ali temeljne vrednote za svoj obstoj in trdnost potrebujejo še
»zadnjo«, metafizično utemeljitev, se pogledi razhajajo. Po nekaterih gre
za tako samoumevne vrednote, da neke take utemeljitve ne potrebuje-
jo: imajo naravo pred-sodka v pozitivnem smislu, ne pa rezultata raz-
iskovanja, diskusij in presojanja. Po drugih se vzdržujejo same, ker so
nerazdružno povezane z elementarnimi medčloveškimi odnosi in ko-
174
vori tudi o »črpanju navdiha iz kulturnega, verskega in humanističnega
izročila Evrope, katerega vrednote so še vedno prisotne v njeni dedišči-
ni«. (Osnutek 2003, 5)
Kot je znano in razvidno iz citiranega besedila, dokumenti Evropske
unije ne govorijo izrecno o krščanstvu (kot »tradiciji« ali »korenini« se-
danje evropske dediščine in evropskih vrednot). Kljub dolgotrajnim raz-
pravam in spodbudam s strani krščanskih cerkva in nekaterih držav v
dokumente tudi ni bilo sprejeto sklicevanje na Boga (kot izvora in/ali
garanta omenjenih vrednot in načel, ali vsaj kot priče, ki zavezuje k spo-
štovanju sprejetih vrednot). Lahko bi rekli, da je bilo v teh dokumentih
doseženo/izrečeno soglasje o skupnih, zavezujočih vrednotah kot kon-
stitutivni in povezovalni kulturni ravni Evropske unije (glej tudi Joas in
Wiegandt 2005, in še posebej za Nemčijo Klinkhammer in Frick 2002).
Kot prostor svobode in izbire, v katerega Unija ne posega, kjer ničesar
ne izključuje, a tudi ne zapoveduje, pa je ostala (naj)višja raven, raven
»zadnjih«, metafizičnih verskih/svetovnonazorskih vprašanj in odgovo-
rov; odprto je ostalo vprašanje »temelja«, »izvora«, »zadnjega zagotovi-
la« omenjenih vrednot in načel. V tem smislu Evropska unija ni religio-
zna, temveč sekularna/laična ureditev, saj se ne veže na nobeno religijo.
Ob tem pa tudi ni ateistična ali agnostična ali vrednotno relativistična,
saj ne predpostavlja/izjavlja, da omenjene temeljne vrednote niso zdru-
žljive z nobeno religijo ali nazorom. Nasprotno: predpostavlja, da jih je
mogoče povezati, utemeljiti, podpreti z različnimi religioznimi in ne-
religioznimi pojmovanji, še več, da je pluralizem možnih odgovorov
na vprašanje izvora in temelja njenih vrednot tem vrednotam in njiho-
vi trdnosti v prid in ne v oviro. »Svetovni etos svetovnih religij«, ki ga
je poskušal formulirati Hans Küng, je potrditev ali vsaj ilustracija tega
(Küng 1993; tudi Khoury 1993).
O tem, ali temeljne vrednote za svoj obstoj in trdnost potrebujejo še
»zadnjo«, metafizično utemeljitev, se pogledi razhajajo. Po nekaterih gre
za tako samoumevne vrednote, da neke take utemeljitve ne potrebuje-
jo: imajo naravo pred-sodka v pozitivnem smislu, ne pa rezultata raz-
iskovanja, diskusij in presojanja. Po drugih se vzdržujejo same, ker so
nerazdružno povezane z elementarnimi medčloveškimi odnosi in ko-
174
