Page 177 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 177
marko kerševan
munikacijskimi procesi. Nekateri pa prav zaradi njihove pomembnosti
in ranljivosti poudarjajo potrebo po njihovi utemeljitvi in vzdrževanju
s pomočjo (naj)višjih ali (naj)globljih metafizičnih načel, ki jih nudijo
različne religije in svetovni nazori. V tem smislu se tolmači znana teza/
spoznanje, da »svobodna demokratična sekularna država živi od pred-
postavk, ki jih sama ne more zagotoviti« (Böckenförde) (Kerševan 2005,
65–69).
Na tem mestu se seveda ne bi spuščali v te razprave. Dovolj je kon-
statacija, da ne gre za medsebojno izključevanje razlag, za ali-ali. Tudi
če vrednote niso nujno vezane na religijo in še posebej ne na le eno od
njih, jim religije lahko nudijo bolj ali manj pomembno oporo.
Odprta za religijsko (kulturno, jezikovno, etnično) raznolikost, to-
rej nezavezujoča, pluralizmu in avtonomiji prepuščena, ostaja po EU-
dokumentih tudi raven kulturnih (in verskih) tradicij, življenjskih sti-
lov, norm in vrednot. Tiha predpostavka pri tem je, da niso v nasprotju
s skupnimi, zavezujočimi vrednotami in pravicami. »Unija prispeva k
ohranjanju skupnih vrednot ob spoštovanju različnosti kultur in tradicij
evropskih narodov kot tudi nacionalnih identitet držav članic.« (Listina
[2000] 2003, 53) Unija »spoštuje svojo bogato kulturno in jezikovno ra-
znolikost ter skrbi za varovanje in razvoj evropske kulturne dediščine«
(Osnutek 2003, 10). Pri tem »spoštuje in ne posega v status, ki ga cerkve
in verska združenja ali skupnosti uživajo v državah članicah po notra-
njem pravu« (Osnutek 2003, 43). In dalje: »Unija, ki tem cerkvam in or-
ganizacijam priznava njihovo identiteto in njihov specifični prispevek,
z njimi vzdržuje odprt, pregleden in reden dialog.« (Osnutek 2003, 43)
Vprašanje mesta in vloge neke religije (v našem primeru islama)
znotraj take ureditve se tako postavlja na treh ravneh:
– na ravni zavezujočih vrednot: ali jih neka religija in njeni pripadniki
sprejemajo, jih imajo za svoje ali jim vsaj ne nasprotujejo in ne delu-
jejo proti njim;
– na ravni zadnjih religioznih in nazorskih utemeljitev: ali neka religija
zmore, ali njeni pripadniki iščejo in hočejo najti v njej zadnje, božje
utemeljitve za te vrednote, ali, nasprotno, tega ne zmore ali tega no-
čejo (ker jih nimajo za svoje);
175
munikacijskimi procesi. Nekateri pa prav zaradi njihove pomembnosti
in ranljivosti poudarjajo potrebo po njihovi utemeljitvi in vzdrževanju
s pomočjo (naj)višjih ali (naj)globljih metafizičnih načel, ki jih nudijo
različne religije in svetovni nazori. V tem smislu se tolmači znana teza/
spoznanje, da »svobodna demokratična sekularna država živi od pred-
postavk, ki jih sama ne more zagotoviti« (Böckenförde) (Kerševan 2005,
65–69).
Na tem mestu se seveda ne bi spuščali v te razprave. Dovolj je kon-
statacija, da ne gre za medsebojno izključevanje razlag, za ali-ali. Tudi
če vrednote niso nujno vezane na religijo in še posebej ne na le eno od
njih, jim religije lahko nudijo bolj ali manj pomembno oporo.
Odprta za religijsko (kulturno, jezikovno, etnično) raznolikost, to-
rej nezavezujoča, pluralizmu in avtonomiji prepuščena, ostaja po EU-
dokumentih tudi raven kulturnih (in verskih) tradicij, življenjskih sti-
lov, norm in vrednot. Tiha predpostavka pri tem je, da niso v nasprotju
s skupnimi, zavezujočimi vrednotami in pravicami. »Unija prispeva k
ohranjanju skupnih vrednot ob spoštovanju različnosti kultur in tradicij
evropskih narodov kot tudi nacionalnih identitet držav članic.« (Listina
[2000] 2003, 53) Unija »spoštuje svojo bogato kulturno in jezikovno ra-
znolikost ter skrbi za varovanje in razvoj evropske kulturne dediščine«
(Osnutek 2003, 10). Pri tem »spoštuje in ne posega v status, ki ga cerkve
in verska združenja ali skupnosti uživajo v državah članicah po notra-
njem pravu« (Osnutek 2003, 43). In dalje: »Unija, ki tem cerkvam in or-
ganizacijam priznava njihovo identiteto in njihov specifični prispevek,
z njimi vzdržuje odprt, pregleden in reden dialog.« (Osnutek 2003, 43)
Vprašanje mesta in vloge neke religije (v našem primeru islama)
znotraj take ureditve se tako postavlja na treh ravneh:
– na ravni zavezujočih vrednot: ali jih neka religija in njeni pripadniki
sprejemajo, jih imajo za svoje ali jim vsaj ne nasprotujejo in ne delu-
jejo proti njim;
– na ravni zadnjih religioznih in nazorskih utemeljitev: ali neka religija
zmore, ali njeni pripadniki iščejo in hočejo najti v njej zadnje, božje
utemeljitve za te vrednote, ali, nasprotno, tega ne zmore ali tega no-
čejo (ker jih nimajo za svoje);
175
