Page 182 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 182
študijski večeri
nesekularna, se pravi vezana na neko religijo, saj bi bila ta v tem prime-
ru pač krščanska. Islam lahko sprejema skupne vrednote EU in jih tudi
sam religiozno utemeljuje. V sferi »čiste zasebnosti« se muslimanom ni
treba bati za versko svobodo – svobodo vere kot bistveno notranje/inti-
mne človekove zadeve. Problem (ne)tolerance se začne, ko se izpovedo-
vanje vere izraža v družinskih, meddružinskih in lokalnih odnosih (ter
s tem tako ali drugače vstopi v javnost).
Lahko bi rekli, da je najmanj težav z/s (ne)toleranco pričakovati tam,
kjer je religioznost dojemana kot izrazito notranja osebna zadeva, (sko-
raj) brez posebnih zunanjih izrazov, ali tam, kjer je izrazito ritualizirana,
prakticirana (skoraj) zgolj v posebnih sakraliziranih prostorih in časih.
Prva usmeritev je blizu protestantskemu krščanstvu, druga pravoslav-
nemu. Vprašanje (ne)tolerance je toliko akutnejše, kolikor bolj se reli-
gioznost izraža v posebnih normah in ravnanjih v družinskem, med-
družinskem, poklicnem in krajevnem življenju (in v tem okviru tudi v
posebnih prehrambenih in oblačilnih predpisih): očitno v večji meri v
katoliškem krščanstvu, judaizmu in islamu – pri čemer so lahko mno-
ge od takih posebnih norm in ravnanj posledica že tradicionalne in-
kulturacije teh religij v določena etnična in lokalna okolja preteklih ob-
dobij. Pripadniki izraziteje ponotranjenega ali izraziteje ritualiziranega
pojmovanja religioznosti – oboji so navajeni na (samo)omejevanje izra-
žanja vernosti v posvetnem življenju – težko razumejo vztrajanje pri-
padnikov teh usmeritev pri njihovih posebnih »zunanjih« normah in
obnašanjih kot bistveno religioznih zadevah. V tem smislu je usmeritev
k raz-vezanju bistvenih verskih norm od etničnih in kulturnih tradicij
lahko razbremenilna, saj olajšuje ohranjanje in izražanje verskih iden-
titet na eni strani ter ohranjanje (ali opuščanje) nekih norm in ravnanj
zgolj kot sestavin etnične tradicije in folklore, na drugi strani. Seveda
pa je to v zgodovinski konkretnosti povezano z dilemo: ali naj se neka
skupnost v novem/tujem okolju ohranja prvenstveno kot etnična skup-
nost/manjšina (katere sestavina/opora je tudi posebna religija in njeni
izrazi), ali pa naj se njena religija odpre nasproti večinskemu okolju in
njegovim pripadnikom ter opusti dotedanjo vezanost na svoje tradicio-
nalno etnično kulturno in jezikovno okolje.
180
nesekularna, se pravi vezana na neko religijo, saj bi bila ta v tem prime-
ru pač krščanska. Islam lahko sprejema skupne vrednote EU in jih tudi
sam religiozno utemeljuje. V sferi »čiste zasebnosti« se muslimanom ni
treba bati za versko svobodo – svobodo vere kot bistveno notranje/inti-
mne človekove zadeve. Problem (ne)tolerance se začne, ko se izpovedo-
vanje vere izraža v družinskih, meddružinskih in lokalnih odnosih (ter
s tem tako ali drugače vstopi v javnost).
Lahko bi rekli, da je najmanj težav z/s (ne)toleranco pričakovati tam,
kjer je religioznost dojemana kot izrazito notranja osebna zadeva, (sko-
raj) brez posebnih zunanjih izrazov, ali tam, kjer je izrazito ritualizirana,
prakticirana (skoraj) zgolj v posebnih sakraliziranih prostorih in časih.
Prva usmeritev je blizu protestantskemu krščanstvu, druga pravoslav-
nemu. Vprašanje (ne)tolerance je toliko akutnejše, kolikor bolj se reli-
gioznost izraža v posebnih normah in ravnanjih v družinskem, med-
družinskem, poklicnem in krajevnem življenju (in v tem okviru tudi v
posebnih prehrambenih in oblačilnih predpisih): očitno v večji meri v
katoliškem krščanstvu, judaizmu in islamu – pri čemer so lahko mno-
ge od takih posebnih norm in ravnanj posledica že tradicionalne in-
kulturacije teh religij v določena etnična in lokalna okolja preteklih ob-
dobij. Pripadniki izraziteje ponotranjenega ali izraziteje ritualiziranega
pojmovanja religioznosti – oboji so navajeni na (samo)omejevanje izra-
žanja vernosti v posvetnem življenju – težko razumejo vztrajanje pri-
padnikov teh usmeritev pri njihovih posebnih »zunanjih« normah in
obnašanjih kot bistveno religioznih zadevah. V tem smislu je usmeritev
k raz-vezanju bistvenih verskih norm od etničnih in kulturnih tradicij
lahko razbremenilna, saj olajšuje ohranjanje in izražanje verskih iden-
titet na eni strani ter ohranjanje (ali opuščanje) nekih norm in ravnanj
zgolj kot sestavin etnične tradicije in folklore, na drugi strani. Seveda
pa je to v zgodovinski konkretnosti povezano z dilemo: ali naj se neka
skupnost v novem/tujem okolju ohranja prvenstveno kot etnična skup-
nost/manjšina (katere sestavina/opora je tudi posebna religija in njeni
izrazi), ali pa naj se njena religija odpre nasproti večinskemu okolju in
njegovim pripadnikom ter opusti dotedanjo vezanost na svoje tradicio-
nalno etnično kulturno in jezikovno okolje.
180
