Page 186 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 186
bilo je povedano
skega Erazmovega in reformacijskega Melanchthonovega humanizma.
Kritik meni, da so v delih, ki jih je vzel v razvid, ti vplivi ostali nezado-
voljivo predstavljeni, ker pač niso bili predhodno podrobno raziskani,
deloma pa zavoljo tega, ker
še zmeraj nismo sposobni s posebnih slovenskih vidikov razločevati med
različnimi tipi evropskega humanizma, ki so v 15. in 16. stoletju razgiba-
vali zavest Evrope.
Naslednja razprava se osredotoča ob enem izmed središčnih vpra-
šanj označenega problemskega kompleksa, ob vprašanju, koliko in v
čem se je miselnost Erazma Rotterdamskega odrazila v pojmovanjih in
v književnem delu prvega slovenskega pisatelja. Obravnava vprašanja o
Erazmovi duhovni prisotnosti v slovenskem prostoru pa ne more mimo
prikaza, kaj je bilo v slovenskem literarnem zgodovinopisju o tej temi
rečeno. Preveritev sodb je metodološko nujna spričo spoznanja, da naša
vednost o Erazmu samem in njegovi miselnosti ni napredovala v istem
koraku z raziskovalnimi postopki in rezultati na področju domače slo-
vstvene tvornosti. Konkretno: Kidrič, ki je v začetku 20-ih let prvi skrb-
neje in po zamišljenem načrtu pregledoval Erazmovo miselnost, da je
po tem začrtal povezavo s Trubarjem, se je v splošnih oznakah velikega
humanista naslanjal na proluthrovsko monografijo Franza Sticharta iz
l. 1870. Ne glede na časovno okolnost je bil Kidričev raziskovalni rezul-
tat za svojo dobo v polnem pomenu besede odkrivateljski. Kritično in
problematično pa je, če se sodobna študija, v kolikor govori o Erazmu,
ni premaknila preko Sticharta in preko kliširanih kompendijskih sodb.
To se je zgodilo v sicer vestno zastavljeni disertaciji Franceta Oražma
Dogmatični nazori Primoža Trubarja in njegova odvisnost od početni-
kov reformacije (1964). Vedeti je treba, da so v zadnjem času tudi na ka-
toliški strani premagali nekatere zelo pavšalne oznake Erazmove ideo-
logije, če že ne upoštevamo dejstva, da je literatura o Erazmu v zadnjih
desetletjih občutno narasla.
Drugi razlog, ki je pokrenil našo študijo, je drobno opozorilo, da na
področju protestantke književnosti – kaj šele na drugih področjih na-
šega slovstva – še zmerom ni dovolj upoštevano ali ne dovolj kritično
184
skega Erazmovega in reformacijskega Melanchthonovega humanizma.
Kritik meni, da so v delih, ki jih je vzel v razvid, ti vplivi ostali nezado-
voljivo predstavljeni, ker pač niso bili predhodno podrobno raziskani,
deloma pa zavoljo tega, ker
še zmeraj nismo sposobni s posebnih slovenskih vidikov razločevati med
različnimi tipi evropskega humanizma, ki so v 15. in 16. stoletju razgiba-
vali zavest Evrope.
Naslednja razprava se osredotoča ob enem izmed središčnih vpra-
šanj označenega problemskega kompleksa, ob vprašanju, koliko in v
čem se je miselnost Erazma Rotterdamskega odrazila v pojmovanjih in
v književnem delu prvega slovenskega pisatelja. Obravnava vprašanja o
Erazmovi duhovni prisotnosti v slovenskem prostoru pa ne more mimo
prikaza, kaj je bilo v slovenskem literarnem zgodovinopisju o tej temi
rečeno. Preveritev sodb je metodološko nujna spričo spoznanja, da naša
vednost o Erazmu samem in njegovi miselnosti ni napredovala v istem
koraku z raziskovalnimi postopki in rezultati na področju domače slo-
vstvene tvornosti. Konkretno: Kidrič, ki je v začetku 20-ih let prvi skrb-
neje in po zamišljenem načrtu pregledoval Erazmovo miselnost, da je
po tem začrtal povezavo s Trubarjem, se je v splošnih oznakah velikega
humanista naslanjal na proluthrovsko monografijo Franza Sticharta iz
l. 1870. Ne glede na časovno okolnost je bil Kidričev raziskovalni rezul-
tat za svojo dobo v polnem pomenu besede odkrivateljski. Kritično in
problematično pa je, če se sodobna študija, v kolikor govori o Erazmu,
ni premaknila preko Sticharta in preko kliširanih kompendijskih sodb.
To se je zgodilo v sicer vestno zastavljeni disertaciji Franceta Oražma
Dogmatični nazori Primoža Trubarja in njegova odvisnost od početni-
kov reformacije (1964). Vedeti je treba, da so v zadnjem času tudi na ka-
toliški strani premagali nekatere zelo pavšalne oznake Erazmove ideo-
logije, če že ne upoštevamo dejstva, da je literatura o Erazmu v zadnjih
desetletjih občutno narasla.
Drugi razlog, ki je pokrenil našo študijo, je drobno opozorilo, da na
področju protestantke književnosti – kaj šele na drugih področjih na-
šega slovstva – še zmerom ni dovolj upoštevano ali ne dovolj kritično
184
