Page 178 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 178
študijski večeri
– na ravni v Evropi, natančneje v EU, obstoječih kultur in tradicij nje-
nih narodov in okolij: ali neka religija že obstaja znotraj teh kultur in
tradicij in je zato deležna spoštovanja kot del evropske kulturne de-
diščine in njene spoznane ter spoštovane raznolikosti; ali se je zmo-
žna in pripravljena »inkulturirati« (tudi) vanjo/vanje, se pravi, ali so
tega zmožni in voljni njeni, v različne druge kulture in tradicije in-
kulturirani pripadniki (v našem primeru muslimani)?
Po že povedanem lahko rečemo, da islam in muslimani lahko spreje-
majo omenjene vrednote ter lahko iščejo in najdejo njihove višje/globlje
utemeljitve, opravičenja in osmislitve v svoji religiji; odprto ostaja vpra-
šanje, ali in kako taka religiozna utemeljitev/osmislitev na poseben na-
čin interpretira in usmerja uresničevanje teh vrednot in načel.
Težje je vprašanje, ali in kako muslimani (že vključeni v različne
evropske ali neevropske kulture in tradicije) razumejo razmerje/nape-
tost med obvezujočimi skupnimi vrednotami EU (in z njimi poveza-
nimi, posebej poudarjanimi pravicami posameznika) ter kolektivnimi
vrednotami in doživljanimi interesi svojega naroda, etnije, lokalne skup-
nosti, rodbine, v katere so vključeni. Seveda to vprašanje nikakor ne za-
deva le islama in muslimanov, ampak tudi pripadnike drugih religijskih
skupnosti in kulturnih tradicij, gotovo pa je to za islam in muslimane
v Evropi še posebej relevantno vprašanje in poseben izziv. Muslimani
kot priseljenci so po eni strani deležni verske svobode in siceršnjih pra-
vic, povezanih s temeljnimi skupnimi vrednotami in načeli, po drugi
strani pa (še?) niso del obstoječe kulturne (verske), jezikovne in etnič-
ne raznolikosti Unije, »kultur in tradicij evropskih narodov« in »evrop-
ske kulturne dediščine« (ki tudi same niso vnaprej in nujno usklajene z
deklariranimi, zavezujočimi skupnimi vrednotami!). Če smo že uvideli
nesporno možen pozitiven odgovor o mestu in vlogi islama z ozirom na
skupne vrednote in njihovo utemeljevanje, očitno ostajajo odprta vpra-
šanja in izzivi prav na tej tretji ravni in njenem razmerju do prvih dveh.
Poseben izziv in posebna priložnost ter obveznost je tu pred bosanskimi
(in drugimi balkanskimi) muslimani, ki so že več stoletij del »kulturne
in jezikovne raznolikosti«, »različnosti kultur in tradicij evropskih na-
176
– na ravni v Evropi, natančneje v EU, obstoječih kultur in tradicij nje-
nih narodov in okolij: ali neka religija že obstaja znotraj teh kultur in
tradicij in je zato deležna spoštovanja kot del evropske kulturne de-
diščine in njene spoznane ter spoštovane raznolikosti; ali se je zmo-
žna in pripravljena »inkulturirati« (tudi) vanjo/vanje, se pravi, ali so
tega zmožni in voljni njeni, v različne druge kulture in tradicije in-
kulturirani pripadniki (v našem primeru muslimani)?
Po že povedanem lahko rečemo, da islam in muslimani lahko spreje-
majo omenjene vrednote ter lahko iščejo in najdejo njihove višje/globlje
utemeljitve, opravičenja in osmislitve v svoji religiji; odprto ostaja vpra-
šanje, ali in kako taka religiozna utemeljitev/osmislitev na poseben na-
čin interpretira in usmerja uresničevanje teh vrednot in načel.
Težje je vprašanje, ali in kako muslimani (že vključeni v različne
evropske ali neevropske kulture in tradicije) razumejo razmerje/nape-
tost med obvezujočimi skupnimi vrednotami EU (in z njimi poveza-
nimi, posebej poudarjanimi pravicami posameznika) ter kolektivnimi
vrednotami in doživljanimi interesi svojega naroda, etnije, lokalne skup-
nosti, rodbine, v katere so vključeni. Seveda to vprašanje nikakor ne za-
deva le islama in muslimanov, ampak tudi pripadnike drugih religijskih
skupnosti in kulturnih tradicij, gotovo pa je to za islam in muslimane
v Evropi še posebej relevantno vprašanje in poseben izziv. Muslimani
kot priseljenci so po eni strani deležni verske svobode in siceršnjih pra-
vic, povezanih s temeljnimi skupnimi vrednotami in načeli, po drugi
strani pa (še?) niso del obstoječe kulturne (verske), jezikovne in etnič-
ne raznolikosti Unije, »kultur in tradicij evropskih narodov« in »evrop-
ske kulturne dediščine« (ki tudi same niso vnaprej in nujno usklajene z
deklariranimi, zavezujočimi skupnimi vrednotami!). Če smo že uvideli
nesporno možen pozitiven odgovor o mestu in vlogi islama z ozirom na
skupne vrednote in njihovo utemeljevanje, očitno ostajajo odprta vpra-
šanja in izzivi prav na tej tretji ravni in njenem razmerju do prvih dveh.
Poseben izziv in posebna priložnost ter obveznost je tu pred bosanskimi
(in drugimi balkanskimi) muslimani, ki so že več stoletij del »kulturne
in jezikovne raznolikosti«, »različnosti kultur in tradicij evropskih na-
176
