Page 187 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 187
štefan barbarič
ovrednoteno vse razpoložljivo kulturnozgodovinsko gradivo. Tudi v ob-
dobju drugačnih posegov in prodorov v plasti slovstva ohranjajo, hoče-
mo ali nočemo, kulturnozgodovinsko motivirane in informirane razi-
skave svoj pomen.
I
Prijateljeva omemba Erazma v nemško pisanem pregledu slovenske
književnosti, ki je bil objavljen v ruskem (1904–06) in v srbskem prevodu
(1906, 1920), je precej splošna in skopa. Medtem ko je mladi literarni zgo-
dovinar v razgretem delovnem zagonu jasno in zanesljivo očrtal pomen
dunajskega humanističnega žarišča za vladanja cesarja Maksimilijana
in opazil, da se je tod navzel Peter Bonom humanistične miselnosti, je
Erazmovo ime navedeno na robu, tako kot Huttenovo, v zvezi s kriti-
ko razvad in napak v katoliški cerkvi. Tudi pozneje, ko se je Prijatelj še
enkrat in tudi tokrat le priložnostno, za Trubarjev jubilej, ukvarjal z
vprašanji slovenske protestantske književnosti, ni našel časa, da bi se
poglobil v vprašanje odnosov med humanizmom in protestantizmom.
Pri Prijateljevi zasnovi eseja O kulturnem pomenu slovenske reformaci-
je (1908) so bili bolj ko kateri drugi odločujoči narodnokulturni aktual-
ni nagibi, zato se je trudil, da bi dokazal trajno vrednost protestantske
književne dejavnosti na Slovenskem.
Določneje in v konkretni povezavi se je dotaknil razmerja Erazem–
Trubar nastopajoči Kidrič v študiji Primož Trubar, objavljeni v podlistku
celjske Domovine (1908). Dasi je bil spis – enako kot Prijateljev – zasno-
van kot aktualistična obramba narodnokulturnega pomena prvega slo-
venskega pisatelja, je vendarle v Kidričevem priložnostnem in znanstve-
nopoljudno uglašenem sestavku stopila tematika Erazmovega vplivanja
polnopravno v slovensko literarnozgodovinsko obravnavo. Sklicevaje se
na Trubarjevo pričevanje, da je tržaški škof Bonomo razlagal svojim kle-
rikom Vergila, Erazma in Kalvina v italijanskem, nemškem in sloven-
skem jeziku, je Kidrič postavil domnevo, o škofovi pobudi, da je njegov
gojenec iz dolenjske Rašice jel razmišljati o potrebi slovenskega pisanja.
185
ovrednoteno vse razpoložljivo kulturnozgodovinsko gradivo. Tudi v ob-
dobju drugačnih posegov in prodorov v plasti slovstva ohranjajo, hoče-
mo ali nočemo, kulturnozgodovinsko motivirane in informirane razi-
skave svoj pomen.
I
Prijateljeva omemba Erazma v nemško pisanem pregledu slovenske
književnosti, ki je bil objavljen v ruskem (1904–06) in v srbskem prevodu
(1906, 1920), je precej splošna in skopa. Medtem ko je mladi literarni zgo-
dovinar v razgretem delovnem zagonu jasno in zanesljivo očrtal pomen
dunajskega humanističnega žarišča za vladanja cesarja Maksimilijana
in opazil, da se je tod navzel Peter Bonom humanistične miselnosti, je
Erazmovo ime navedeno na robu, tako kot Huttenovo, v zvezi s kriti-
ko razvad in napak v katoliški cerkvi. Tudi pozneje, ko se je Prijatelj še
enkrat in tudi tokrat le priložnostno, za Trubarjev jubilej, ukvarjal z
vprašanji slovenske protestantske književnosti, ni našel časa, da bi se
poglobil v vprašanje odnosov med humanizmom in protestantizmom.
Pri Prijateljevi zasnovi eseja O kulturnem pomenu slovenske reformaci-
je (1908) so bili bolj ko kateri drugi odločujoči narodnokulturni aktual-
ni nagibi, zato se je trudil, da bi dokazal trajno vrednost protestantske
književne dejavnosti na Slovenskem.
Določneje in v konkretni povezavi se je dotaknil razmerja Erazem–
Trubar nastopajoči Kidrič v študiji Primož Trubar, objavljeni v podlistku
celjske Domovine (1908). Dasi je bil spis – enako kot Prijateljev – zasno-
van kot aktualistična obramba narodnokulturnega pomena prvega slo-
venskega pisatelja, je vendarle v Kidričevem priložnostnem in znanstve-
nopoljudno uglašenem sestavku stopila tematika Erazmovega vplivanja
polnopravno v slovensko literarnozgodovinsko obravnavo. Sklicevaje se
na Trubarjevo pričevanje, da je tržaški škof Bonomo razlagal svojim kle-
rikom Vergila, Erazma in Kalvina v italijanskem, nemškem in sloven-
skem jeziku, je Kidrič postavil domnevo, o škofovi pobudi, da je njegov
gojenec iz dolenjske Rašice jel razmišljati o potrebi slovenskega pisanja.
185
