Page 190 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 190
bilo je povedano
ske množice in v njih netiti spoštovanje do lepih umetnosti in duhov-
ne izobrazbe.
Ta izjava ni samo povzdignila zanešenosti jubilejnih dni, marveč je
očividno pomagala premakniti težišče razpravljanja od Trubarja – prote-
stanta k Trubarju, ki je bil v nekem smislu tudi humanist. Aktualistično
poantirani esej Bratka Krefta Osebnost Primoža Trubarja (1951) je zgovo-
ren dokaz nove kulturnofilozofske interpretacije: Trubar je bolj huma-
nistični reformator kot fanatični lutrovec, kot so ga pogosto označevali,
je v bistvu nedogmatična narava, saj lahko naštejemo v njegovem živ-
ljenju nemalo spopadov s protestantskim dogmatizmom, skratka, nje-
govo delo je slovenska formulacija protestantizma. V smislu te razlage
ni daleč pot k Erazmu, in res je Kreft napisal:
Humanizem in racionalizem Erazma Rotterdamskega je realizem do-
lenjskega kmečkega sina le še podkrepil, čeprav ga je pozneje protestant
Štefan Konzul napadel, da je sanjač. In še nekaj je moral Erazem Rotter-
damski podkrepiti v Trubarju: toleranco ...11
Tudi Dušanu Pirjevcu, ki je s kritično ostrino ocenjeval Zgodovino slo-
venskega slovstva I, pomeni omenjena Trubarjeva izjava iz 1.1565 izrazi-
to humanistično sporočilo.
Zaslužni zbiratelj protestantik in pisec številnih gradivskih študij je v
orisu protestantske književnosti v pravkar omenjeni Matičini zgodovini
ostal v okviru Kidričevih ugotovitev: Erazem–Bonomo–Trubar, medtem
ko je njegova oznaka Erazma zelo medla in prekomerno pavšalna, trdi
med ostalim, da »v njem ni bilo globine verskega občutja«12. Rupel je to
trditev od nekod nekritično povzel. Zato pa je glede na naš problem sto-
pil v monografiji Primož Trubar (1962) preudaren in tehten korak nap-
rej: poiskal je ustrezna mesta v knjigi parafraz in razlago, ki je bila dotlej
oprta na posredno predmetno literaturo, naslonil na prvi vir. To dejanje
ga je peljalo do eksplicitne trditve: »Ob Erazmovih Parafrazah pa se mu
je vsadila v srce tudi želja, da bi se sveto pismo prevedlo v slovenščino.«13
11 Nova obzorja IV/1951, str. 508; ponatis, isti avtor, Portreti (1956).
12 Zgodovina slovenskega slovstva I, Slovenska Matica, Ljubljana, 1956, str. 192.
13 Str. 25.
188
ske množice in v njih netiti spoštovanje do lepih umetnosti in duhov-
ne izobrazbe.
Ta izjava ni samo povzdignila zanešenosti jubilejnih dni, marveč je
očividno pomagala premakniti težišče razpravljanja od Trubarja – prote-
stanta k Trubarju, ki je bil v nekem smislu tudi humanist. Aktualistično
poantirani esej Bratka Krefta Osebnost Primoža Trubarja (1951) je zgovo-
ren dokaz nove kulturnofilozofske interpretacije: Trubar je bolj huma-
nistični reformator kot fanatični lutrovec, kot so ga pogosto označevali,
je v bistvu nedogmatična narava, saj lahko naštejemo v njegovem živ-
ljenju nemalo spopadov s protestantskim dogmatizmom, skratka, nje-
govo delo je slovenska formulacija protestantizma. V smislu te razlage
ni daleč pot k Erazmu, in res je Kreft napisal:
Humanizem in racionalizem Erazma Rotterdamskega je realizem do-
lenjskega kmečkega sina le še podkrepil, čeprav ga je pozneje protestant
Štefan Konzul napadel, da je sanjač. In še nekaj je moral Erazem Rotter-
damski podkrepiti v Trubarju: toleranco ...11
Tudi Dušanu Pirjevcu, ki je s kritično ostrino ocenjeval Zgodovino slo-
venskega slovstva I, pomeni omenjena Trubarjeva izjava iz 1.1565 izrazi-
to humanistično sporočilo.
Zaslužni zbiratelj protestantik in pisec številnih gradivskih študij je v
orisu protestantske književnosti v pravkar omenjeni Matičini zgodovini
ostal v okviru Kidričevih ugotovitev: Erazem–Bonomo–Trubar, medtem
ko je njegova oznaka Erazma zelo medla in prekomerno pavšalna, trdi
med ostalim, da »v njem ni bilo globine verskega občutja«12. Rupel je to
trditev od nekod nekritično povzel. Zato pa je glede na naš problem sto-
pil v monografiji Primož Trubar (1962) preudaren in tehten korak nap-
rej: poiskal je ustrezna mesta v knjigi parafraz in razlago, ki je bila dotlej
oprta na posredno predmetno literaturo, naslonil na prvi vir. To dejanje
ga je peljalo do eksplicitne trditve: »Ob Erazmovih Parafrazah pa se mu
je vsadila v srce tudi želja, da bi se sveto pismo prevedlo v slovenščino.«13
11 Nova obzorja IV/1951, str. 508; ponatis, isti avtor, Portreti (1956).
12 Zgodovina slovenskega slovstva I, Slovenska Matica, Ljubljana, 1956, str. 192.
13 Str. 25.
188
