Page 192 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 192
bilo je povedano
ga besedila z latinskim prevodom, prvič izšlo 1516, in med slovenskim
Trubarjevim Matevžem.
Ob vprašanju se je s kritičnim dvomom ustavil že Ivan Grafenauer,17
ki je, sklicevaje se na znani podatek, da Trubar ni obvladal grščine, za-
nikal, da bi prevod Matevža imel kakšno zvezo z grškim izvirnikom.
Potem ko je primerjal tekstovno gradivo, je prišel do zaključka, da je
Trubar prevajal v glavnem po nemški Luthrovi izdaji in si je na nejas-
nih mestih pomagal z vulgato. Podatek iz predgovora 1. 1555 je zlagan,
kar gre predvsem na račun Vergerijevih samovšečnih mahinacij, hvali-
sanja in igre imenitnega videza pred javnostjo. Po Grafenauerjevi sodbi
je značilno, da je Trubar v široko zasnovanem predgovoru prvega dela
novega zakona (1557), torej potem, ko sta se z oblastiželjnim Italijanom že
razšla, in pozneje, vsak namig na grščino povsem opustil. Drugi, Mirko
Rupel,18 je umeval podatke iz sporočila o prevajanju drugače: Trubar res
ni znal grški, dvoma o tem, da je prevod njegov, seveda ne more biti, saj
sam Vergerij priznava, da slovenščine ni bil zmožen; kljub vsemu temu
sodelovanje bivšega koprskega škofa pri prevodu ne more biti zaobse-
ženo v samih organizacijsko-tehničnih poslih, k prevodu je vsaj toliko
prispeval, da ga je, vešč grščine, pregledal. Čeprav je Rupel v precejšnji
meri omilil Grafenauerjevo sodbo, je hkrati priznaval, da je v omembi
1. 1555 grški izvirnik »preveč poudarjen«, ker je pač na ta način Vergerij
hotel pridobiti prevodu »večjo veljavo.« Navzlic razlikam sta obe navede-
ni razlagi nemalo zožili trditev: »nerveč pak (smo gledali) na Erazmov...
nov testament.«
Ob navedenem primeru ne moremo mimo očitnega spoznanja, da
določene predstave iz stare književnosti, ki smo jih umevali preveč po
črki ali po vtisu, terjajo strogega kritičnega razbora. Saj po tolikerih na-
porih, ki so jih obravnavam protestantske književnosti posvetili števil-
ni odlični raziskovalci, še ni mogoče odgovoriti na vprašanja: kako je
Vergerij »pregledoval« Trubarjev tekst Matevža, ko po lastnih besedah
slovenski ni videl? Z vzporejanjem več prevodov? Ob sprotnem posve-
tovanju s prevajalcem?
17 O Trubarjevem prevod uevangelijev; Dom in svet XXVII/1914, str. 297–303.
18 Primož Trubar, Življenje in delo, Ljubljana 1962, str. 91.
190
ga besedila z latinskim prevodom, prvič izšlo 1516, in med slovenskim
Trubarjevim Matevžem.
Ob vprašanju se je s kritičnim dvomom ustavil že Ivan Grafenauer,17
ki je, sklicevaje se na znani podatek, da Trubar ni obvladal grščine, za-
nikal, da bi prevod Matevža imel kakšno zvezo z grškim izvirnikom.
Potem ko je primerjal tekstovno gradivo, je prišel do zaključka, da je
Trubar prevajal v glavnem po nemški Luthrovi izdaji in si je na nejas-
nih mestih pomagal z vulgato. Podatek iz predgovora 1. 1555 je zlagan,
kar gre predvsem na račun Vergerijevih samovšečnih mahinacij, hvali-
sanja in igre imenitnega videza pred javnostjo. Po Grafenauerjevi sodbi
je značilno, da je Trubar v široko zasnovanem predgovoru prvega dela
novega zakona (1557), torej potem, ko sta se z oblastiželjnim Italijanom že
razšla, in pozneje, vsak namig na grščino povsem opustil. Drugi, Mirko
Rupel,18 je umeval podatke iz sporočila o prevajanju drugače: Trubar res
ni znal grški, dvoma o tem, da je prevod njegov, seveda ne more biti, saj
sam Vergerij priznava, da slovenščine ni bil zmožen; kljub vsemu temu
sodelovanje bivšega koprskega škofa pri prevodu ne more biti zaobse-
ženo v samih organizacijsko-tehničnih poslih, k prevodu je vsaj toliko
prispeval, da ga je, vešč grščine, pregledal. Čeprav je Rupel v precejšnji
meri omilil Grafenauerjevo sodbo, je hkrati priznaval, da je v omembi
1. 1555 grški izvirnik »preveč poudarjen«, ker je pač na ta način Vergerij
hotel pridobiti prevodu »večjo veljavo.« Navzlic razlikam sta obe navede-
ni razlagi nemalo zožili trditev: »nerveč pak (smo gledali) na Erazmov...
nov testament.«
Ob navedenem primeru ne moremo mimo očitnega spoznanja, da
določene predstave iz stare književnosti, ki smo jih umevali preveč po
črki ali po vtisu, terjajo strogega kritičnega razbora. Saj po tolikerih na-
porih, ki so jih obravnavam protestantske književnosti posvetili števil-
ni odlični raziskovalci, še ni mogoče odgovoriti na vprašanja: kako je
Vergerij »pregledoval« Trubarjev tekst Matevža, ko po lastnih besedah
slovenski ni videl? Z vzporejanjem več prevodov? Ob sprotnem posve-
tovanju s prevajalcem?
17 O Trubarjevem prevod uevangelijev; Dom in svet XXVII/1914, str. 297–303.
18 Primož Trubar, Življenje in delo, Ljubljana 1962, str. 91.
190
