Page 223 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 223
karl barth
vo in nikakor ne nujen. Toda ker ga od mene želijo, zakaj ne bi posku-
sil z njim? Pa naj bo!
Najprej nekaj osebnega. Danes obstaja gerontologija kot posebna zna-
nost o (z)možnostih starega človeka. Sam sem zdaj, leta1958, postal noto-
rično star človek. Zame je najpomembnejši dosežek te znanosti spozna-
nje, da je najbolje, če se o svojem staranju in starosti razmišlja, kolikor
je le mogoče malo – razen o tistem najnujnejšem, to je praktično neizo-
gibnem – in mirno nadaljuje biti človek. Leta, ko sem lahko jahal konja
ali ko sem še zmogel skromne vojaške napore in spretnosti, o katerih
sem pisal v zadnjem poročilu, so seveda že daleč za mano. Vzpenjanje v
gore (Pridigar 12,5) mi ni več čisti užitek. Tudi tempo za delovno mizo
je opazno počasnejši. Glede na tožbe mnogih iz moje generacije pa sem
lahko hvaležen, da me ni napadla še nobena od meni poznanih bolez-
ni in da mi zrak, voda, smiselna prehrana in zmerno gibanje pomagajo
ostati čil ter mi tudi zvesta pipa še vedno dobro dene, in mi jo zato moj
modri zdravnik ni prepovedal, ampak dovolil. Seveda pa mislim, da sta
med zemeljskimi dejavniki k ohranjanju takega mojega zunanjega sta-
nja največ pripomogla dva med seboj povezana razloga: moja Cerkvena
dogmatika, ki kliče po nadaljevanju in po končanju in mi torej ne dovo-
ljuje, da bi povesil glavo in roke; in potem povabilo baselskega mestnega
sveta, naj nadaljujem s predavanji na univerzi preko običajne starostne
meje 65 let – tako sem vedno znova vznemirjan in poživljan s pričako-
vanji študentske mladosti. Z enim stavkom: za najboljše zemeljsko gi-
balo – ki ga zdaj bolj kot kdajkoli potrebujem – se moram zahvaliti prav
»trudu in delu«, o katerem govori 90. psalm. Kako dolgo bo še tako, ne
vem. Toda v zadnjih desetih letih, v času mojega prehoda iz sedmega v
osmo desetletje, je tako bilo.
Ob naraščajočem razumevanju za zgodovinskost vsega človeškega
bivanja in tudi svoje lastne eksistence sem se naučil, da moram postati
bolj pozoren in ljubeč do svojih vezi z bližnjimi: z bolj oddaljenimi pred-
niki in z vedno toplejšo udeleženostjo v življenju svojih otrok in vnukov.
Posebej me veseli, da sta v tem desetletju tudi moja sinova postala uni-
verzitetna profesorja teologije. Eden se ukvarja z Novo zavezo v daljnem
Chicagu, drugi s Staro zavezo v še bolj oddaljeni Džakarti. Pogrešam
221
vo in nikakor ne nujen. Toda ker ga od mene želijo, zakaj ne bi posku-
sil z njim? Pa naj bo!
Najprej nekaj osebnega. Danes obstaja gerontologija kot posebna zna-
nost o (z)možnostih starega človeka. Sam sem zdaj, leta1958, postal noto-
rično star človek. Zame je najpomembnejši dosežek te znanosti spozna-
nje, da je najbolje, če se o svojem staranju in starosti razmišlja, kolikor
je le mogoče malo – razen o tistem najnujnejšem, to je praktično neizo-
gibnem – in mirno nadaljuje biti človek. Leta, ko sem lahko jahal konja
ali ko sem še zmogel skromne vojaške napore in spretnosti, o katerih
sem pisal v zadnjem poročilu, so seveda že daleč za mano. Vzpenjanje v
gore (Pridigar 12,5) mi ni več čisti užitek. Tudi tempo za delovno mizo
je opazno počasnejši. Glede na tožbe mnogih iz moje generacije pa sem
lahko hvaležen, da me ni napadla še nobena od meni poznanih bolez-
ni in da mi zrak, voda, smiselna prehrana in zmerno gibanje pomagajo
ostati čil ter mi tudi zvesta pipa še vedno dobro dene, in mi jo zato moj
modri zdravnik ni prepovedal, ampak dovolil. Seveda pa mislim, da sta
med zemeljskimi dejavniki k ohranjanju takega mojega zunanjega sta-
nja največ pripomogla dva med seboj povezana razloga: moja Cerkvena
dogmatika, ki kliče po nadaljevanju in po končanju in mi torej ne dovo-
ljuje, da bi povesil glavo in roke; in potem povabilo baselskega mestnega
sveta, naj nadaljujem s predavanji na univerzi preko običajne starostne
meje 65 let – tako sem vedno znova vznemirjan in poživljan s pričako-
vanji študentske mladosti. Z enim stavkom: za najboljše zemeljsko gi-
balo – ki ga zdaj bolj kot kdajkoli potrebujem – se moram zahvaliti prav
»trudu in delu«, o katerem govori 90. psalm. Kako dolgo bo še tako, ne
vem. Toda v zadnjih desetih letih, v času mojega prehoda iz sedmega v
osmo desetletje, je tako bilo.
Ob naraščajočem razumevanju za zgodovinskost vsega človeškega
bivanja in tudi svoje lastne eksistence sem se naučil, da moram postati
bolj pozoren in ljubeč do svojih vezi z bližnjimi: z bolj oddaljenimi pred-
niki in z vedno toplejšo udeleženostjo v življenju svojih otrok in vnukov.
Posebej me veseli, da sta v tem desetletju tudi moja sinova postala uni-
verzitetna profesorja teologije. Eden se ukvarja z Novo zavezo v daljnem
Chicagu, drugi s Staro zavezo v še bolj oddaljeni Džakarti. Pogrešam
221
