Page 228 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 228
prevod
miru? Komaj si upam upati kaj takega. Toda zakaj naj bi bilo izključe-
no, da se nekaj takega ali podobnega vendarle lahko zgodi še pred kon-
cem časov in novim začetkov vseh stvari?
Moral sem biti o teh zadevah nekoliko izčrpnejši, kot sem pravzaprav
hotel in kot bi bilo primerno glede na težo, ki jo imajo v mojem življenju.
Moj pravi interes je tudi v tem obdobju veljal moji nekoč prevzeti in na
določen način opravljani nalogi na posebnem teološkem področju. Tako
sem pri delu na Cerkveni dogmatiki prišel od prikaza krščanske etike (s
katerim sem sklenil nauk o stvarjenju) k nauku o spravi in s tem k živi
sredici vseh problemov teološkega spoznavanja. Tudi tu – in tu še pose-
bej – je bilo treba mnogo na novo in sveže premisliti in predstaviti, kar
se da zvesto in pozorno sledeč pričevanju Stare in Nove zaveze in v kar
se da odprtem soočenju s starejšo in novejšo tradicijo. Cilj še ni dosežen
in ne vem, če ga bom dosegel. Lahko pa rečem, da je najvišja gora na poti
do njega že za mano – in tako tudi za bralca. Napor, ki ga zahteva, zato
ni manjši. Zdi pa se mi, da se splača: vedno znova se čutim poklicane-
ga, da nadaljujem, ker hoče biti pri tem udeleženih toliko ljudi, učečih
se hkrati z mano. Zavedam se, da mi gre tudi s tega vidika nezasluženo
dobro. Prevoda dela v angleščino in francoščino dobro napredujeta in
tudi prevod v japonščino se je obetajoče začel. Od daleč ne morem vede-
ti, kako bo delo sprejeto v teh širših prostorih, ko bo preseženo prvo pre-
senečenje in začudenje. Njegov tok pa tudi z drugega vidika spremljam
kot tista kokoš, ki je naenkrat opazila, da »njena« račka plava. Število
člankov, spisov, disertacij in celotnih knjig, ki se ukvarjajo z mojim de-
lom, je vidno raslo in raste. Z njimi pa tudi množica hipotez o razume-
vanju in strukturi v njem predstavljene teologije: iz njih večkrat izvem o
sebi več, kot bi si drznil sanjati. Še bolj kot ta vrsta pozornosti in upošte-
vanja me veseli, ko vedno znova slišim, da je Cerkvena dogmatika bra-
na in študirana tudi v župniščih (pa čeprav tu in tam preprosto kot pri-
ročnik) za potrebe pridige, pouka in duhovne oskrbe ter da tako pride
tudi v širšo versko skupnost. Mislim pa, da je njen dejanski učinek tako
v akademski vedi kot v cerkvenem pridiganju vendarle omejen in da bo
tako tudi ostalo. Na obeh področjih se je mogoče izogniti njenemu na-
potilu in sporočilu: bodisi tako, da se ju sploh ne vzame v obzir, bodisi
226
miru? Komaj si upam upati kaj takega. Toda zakaj naj bi bilo izključe-
no, da se nekaj takega ali podobnega vendarle lahko zgodi še pred kon-
cem časov in novim začetkov vseh stvari?
Moral sem biti o teh zadevah nekoliko izčrpnejši, kot sem pravzaprav
hotel in kot bi bilo primerno glede na težo, ki jo imajo v mojem življenju.
Moj pravi interes je tudi v tem obdobju veljal moji nekoč prevzeti in na
določen način opravljani nalogi na posebnem teološkem področju. Tako
sem pri delu na Cerkveni dogmatiki prišel od prikaza krščanske etike (s
katerim sem sklenil nauk o stvarjenju) k nauku o spravi in s tem k živi
sredici vseh problemov teološkega spoznavanja. Tudi tu – in tu še pose-
bej – je bilo treba mnogo na novo in sveže premisliti in predstaviti, kar
se da zvesto in pozorno sledeč pričevanju Stare in Nove zaveze in v kar
se da odprtem soočenju s starejšo in novejšo tradicijo. Cilj še ni dosežen
in ne vem, če ga bom dosegel. Lahko pa rečem, da je najvišja gora na poti
do njega že za mano – in tako tudi za bralca. Napor, ki ga zahteva, zato
ni manjši. Zdi pa se mi, da se splača: vedno znova se čutim poklicane-
ga, da nadaljujem, ker hoče biti pri tem udeleženih toliko ljudi, učečih
se hkrati z mano. Zavedam se, da mi gre tudi s tega vidika nezasluženo
dobro. Prevoda dela v angleščino in francoščino dobro napredujeta in
tudi prevod v japonščino se je obetajoče začel. Od daleč ne morem vede-
ti, kako bo delo sprejeto v teh širših prostorih, ko bo preseženo prvo pre-
senečenje in začudenje. Njegov tok pa tudi z drugega vidika spremljam
kot tista kokoš, ki je naenkrat opazila, da »njena« račka plava. Število
člankov, spisov, disertacij in celotnih knjig, ki se ukvarjajo z mojim de-
lom, je vidno raslo in raste. Z njimi pa tudi množica hipotez o razume-
vanju in strukturi v njem predstavljene teologije: iz njih večkrat izvem o
sebi več, kot bi si drznil sanjati. Še bolj kot ta vrsta pozornosti in upošte-
vanja me veseli, ko vedno znova slišim, da je Cerkvena dogmatika bra-
na in študirana tudi v župniščih (pa čeprav tu in tam preprosto kot pri-
ročnik) za potrebe pridige, pouka in duhovne oskrbe ter da tako pride
tudi v širšo versko skupnost. Mislim pa, da je njen dejanski učinek tako
v akademski vedi kot v cerkvenem pridiganju vendarle omejen in da bo
tako tudi ostalo. Na obeh področjih se je mogoče izogniti njenemu na-
potilu in sporočilu: bodisi tako, da se ju sploh ne vzame v obzir, bodisi
226
