Page 224 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 224
prevod
njuno vzpodbudno navzočnost, saj vesta in znata toliko stvari, ki se jih
sam zdaj ne bom nikoli naučil. Tolaži pa me naše soglasje in drzna mi-
sel, da zdaj sonce vsaj enega iz našega rodu vedno najde budnega pri slu-
ženju najlepši od vseh znanosti. Moj najmlajši vnuk, rojen v Indoneziji,
je pravkar prispel z letalom na obisk. Ime mu je Daniel. Star je dva me-
seca, a me že razveseljuje z opaznimi znaki inteligentnosti, muzikalič-
nosti in pobožnosti …
In zdaj o političnih zadevah. Moj odnos do njih mi že v prejšnjih ča-
sih ni ravno olajšal življenja. V tem desetletju me je zapletel v nove teža-
ve. Kaj se je dogajalo? Kaj sem storil? Kaj se mi je zgodilo?
Vprašanje Vzhod – Zahod je nas vse in tudi mene spremljalo vse od
konca II. svetovne vojne. Prav pri tem vprašanju se nisem mogel pridru-
žiti veliki večini ljudi, ki me obdajajo. Nikakor nisem naklonjen vzhod-
nemu komunizmu, tako kot se nam do sedaj kaže; zelo cenim, da mi ni
treba živeti na njegovem območju in nikomur ne želim, da bi bil k temu
primoran. Ne vidim pa, da bi bilo politično ali celo krščansko primer-
no ali dovoljeno iz takega zavračanja izvajati posledice, kakršne so se
vedno ostreje izvajale v zadnjih 15 letih na Zahodu. Načelni antikomu-
nizem imam za še večje zlo od komunizma samega. Ali lahko zanika-
mo, da je komunizem nedobrodošel, toda v vsej svoji spačenosti narav-
ni rezultat in protiigra zahodnega razvoja? Ali ne straši totalna, gotovo
nečloveška prisila – ki mu jo najbolj očitamo – v drugačni podobi že od
nekdaj tudi v naših, domnevno svobodnih zahodnih družbah in držav-
nih ureditvah? In ali je kaj novega in vredno posebnega zgražanja to,
da ima komunizem sam sebe za nauk o odrešenju, ki naj bi osrečil vse
ljudi in narode in se zato razširil po vsem svetu? Ali ne obstajajo tudi
drugi sistemi take vrste in z isto tendenco? Ali res mislimo, da lahko
ljudstvom, ki jih obvladuje, in svetu, ki ga ogroža – ali posameznikom,
ki trpijo njegove posledice –, pomagamo s tem, da razglašamo in prakti-
ciramo nasproti njemu izključno sovražnost kot edino možnost? Ali smo
pozabili, da gre pri tej absolutni sovražnosti – ki naj bi ji bil na Zahodu
zavezan vsak dobronameren človek in ki naj bi se kazala pri vsakem in
v vsem – za tipičen izum in dediščino naših lastnih nekdanjih diktator-
jev, da je morda načelni antikomunist le »Hitler v nas«? Dalje: ali se je
222
njuno vzpodbudno navzočnost, saj vesta in znata toliko stvari, ki se jih
sam zdaj ne bom nikoli naučil. Tolaži pa me naše soglasje in drzna mi-
sel, da zdaj sonce vsaj enega iz našega rodu vedno najde budnega pri slu-
ženju najlepši od vseh znanosti. Moj najmlajši vnuk, rojen v Indoneziji,
je pravkar prispel z letalom na obisk. Ime mu je Daniel. Star je dva me-
seca, a me že razveseljuje z opaznimi znaki inteligentnosti, muzikalič-
nosti in pobožnosti …
In zdaj o političnih zadevah. Moj odnos do njih mi že v prejšnjih ča-
sih ni ravno olajšal življenja. V tem desetletju me je zapletel v nove teža-
ve. Kaj se je dogajalo? Kaj sem storil? Kaj se mi je zgodilo?
Vprašanje Vzhod – Zahod je nas vse in tudi mene spremljalo vse od
konca II. svetovne vojne. Prav pri tem vprašanju se nisem mogel pridru-
žiti veliki večini ljudi, ki me obdajajo. Nikakor nisem naklonjen vzhod-
nemu komunizmu, tako kot se nam do sedaj kaže; zelo cenim, da mi ni
treba živeti na njegovem območju in nikomur ne želim, da bi bil k temu
primoran. Ne vidim pa, da bi bilo politično ali celo krščansko primer-
no ali dovoljeno iz takega zavračanja izvajati posledice, kakršne so se
vedno ostreje izvajale v zadnjih 15 letih na Zahodu. Načelni antikomu-
nizem imam za še večje zlo od komunizma samega. Ali lahko zanika-
mo, da je komunizem nedobrodošel, toda v vsej svoji spačenosti narav-
ni rezultat in protiigra zahodnega razvoja? Ali ne straši totalna, gotovo
nečloveška prisila – ki mu jo najbolj očitamo – v drugačni podobi že od
nekdaj tudi v naših, domnevno svobodnih zahodnih družbah in držav-
nih ureditvah? In ali je kaj novega in vredno posebnega zgražanja to,
da ima komunizem sam sebe za nauk o odrešenju, ki naj bi osrečil vse
ljudi in narode in se zato razširil po vsem svetu? Ali ne obstajajo tudi
drugi sistemi take vrste in z isto tendenco? Ali res mislimo, da lahko
ljudstvom, ki jih obvladuje, in svetu, ki ga ogroža – ali posameznikom,
ki trpijo njegove posledice –, pomagamo s tem, da razglašamo in prakti-
ciramo nasproti njemu izključno sovražnost kot edino možnost? Ali smo
pozabili, da gre pri tej absolutni sovražnosti – ki naj bi ji bil na Zahodu
zavezan vsak dobronameren človek in ki naj bi se kazala pri vsakem in
v vsem – za tipičen izum in dediščino naših lastnih nekdanjih diktator-
jev, da je morda načelni antikomunist le »Hitler v nas«? Dalje: ali se je
222
