Page 225 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 225
karl barth
na Zahodu kdo potrudil, da bi mučni položaj, ki je nastal po letu 1945,
premislil iz zornega kota vzhodnega, posebej ruskega stališča? Ali nis-
mo bili, in to upravičeno, veseli sovjetskega prispevka k zmagi nad na-
cionalsocialistično nevarnostjo? Ali niso zahodni voditelji proti kon-
cu vojne Sovjetski zvezi uradno priznali in garantirali določen vpliv v
vzhodni Evropi? To so gotovo storili zaradi takratne pretirane potrebe
po varnosti; toda ali je ob vsem, kar se je zgodilo po letu 1914, res tako
težko razumeti, da je SZ takrat ponujeno poizkušala obdržati in utrdi-
ti? S kakšno pravico se je po letu 1945 na Zahodu kmalu začelo govori-
ti o nujnem roll back (potiskanje nazaj)? Ali je bilo res neizogibno, da
se je v predvidljivem nasprotovanju druge strani takemu roll back takoj
videlo vojaško ofenzivno ogrožanje preostalega sveta? Ali ni bilo druge
izbire kot to, da se je vzhodnega partnerja do skrajne meje izzivalo z ro-
bustnim zahodnim obrambnim zavezništvom (Nato), z obkrožanjem z
vojaškimi postojankami, z ustanavljanjem ZR Nemčije kot iztegnjene
pesti pred njegovim nosom, z njeno ponovno oborožitvijo in nuklear-
nim orožjem na njenem ozemlju – in s tem v gotovo ne manjši meri ok-
repilo njegovo lastno zlobnost in izzvalo nasilne protiukrepe? Ali Zahod
končno res ni znal drugega, kot da se je zanašal na svoje ostudne atom-
ske in vodikove bombe, in ali ni bilo zato prav, da je moral zvedeti, da
na tem področju tudi druga stran ni bila več nedejavna in neuspešna?
Ali proti temu ni bilo boljše diplomacije, kot je ta, ki je, kot je videti, ves
svet zmanevrirala v slepo ulico?
In dalje: kakšna je ta zahodna filozofija, politična etika in žal tudi te-
ologija, ki je zahodnega »človeka organizacije« prepesnila v angela luči,
vzhodnega »kolektivnega človeka« pa v angela teme in potem s pomočjo
take metafizike ter mitologije dala absurdnemu toku hladne vojne pot-
rebni višji blagoslov? Nobenega opravičila ni, da se je podobno v naspro-
tni smeri počelo tudi na Vzhodu. Ali zahodne stvari in odporne moči
zahodnega človeka res ni bilo mogoče zagotoviti drugače kot s postavlja-
njem pred nesmiselno alternativo: ali svoboda in človekovo dostojanstvo
ali medsebojno atomsko uničenje – pri čemer se je poizkušalo slednje
za vsak slučaj že v naprej predstaviti kot dejanje prave krščanske ljubez-
ni do bližnjega? V tej norišnici – ne morem reči drugače – se v vseh teh
223
na Zahodu kdo potrudil, da bi mučni položaj, ki je nastal po letu 1945,
premislil iz zornega kota vzhodnega, posebej ruskega stališča? Ali nis-
mo bili, in to upravičeno, veseli sovjetskega prispevka k zmagi nad na-
cionalsocialistično nevarnostjo? Ali niso zahodni voditelji proti kon-
cu vojne Sovjetski zvezi uradno priznali in garantirali določen vpliv v
vzhodni Evropi? To so gotovo storili zaradi takratne pretirane potrebe
po varnosti; toda ali je ob vsem, kar se je zgodilo po letu 1914, res tako
težko razumeti, da je SZ takrat ponujeno poizkušala obdržati in utrdi-
ti? S kakšno pravico se je po letu 1945 na Zahodu kmalu začelo govori-
ti o nujnem roll back (potiskanje nazaj)? Ali je bilo res neizogibno, da
se je v predvidljivem nasprotovanju druge strani takemu roll back takoj
videlo vojaško ofenzivno ogrožanje preostalega sveta? Ali ni bilo druge
izbire kot to, da se je vzhodnega partnerja do skrajne meje izzivalo z ro-
bustnim zahodnim obrambnim zavezništvom (Nato), z obkrožanjem z
vojaškimi postojankami, z ustanavljanjem ZR Nemčije kot iztegnjene
pesti pred njegovim nosom, z njeno ponovno oborožitvijo in nuklear-
nim orožjem na njenem ozemlju – in s tem v gotovo ne manjši meri ok-
repilo njegovo lastno zlobnost in izzvalo nasilne protiukrepe? Ali Zahod
končno res ni znal drugega, kot da se je zanašal na svoje ostudne atom-
ske in vodikove bombe, in ali ni bilo zato prav, da je moral zvedeti, da
na tem področju tudi druga stran ni bila več nedejavna in neuspešna?
Ali proti temu ni bilo boljše diplomacije, kot je ta, ki je, kot je videti, ves
svet zmanevrirala v slepo ulico?
In dalje: kakšna je ta zahodna filozofija, politična etika in žal tudi te-
ologija, ki je zahodnega »človeka organizacije« prepesnila v angela luči,
vzhodnega »kolektivnega človeka« pa v angela teme in potem s pomočjo
take metafizike ter mitologije dala absurdnemu toku hladne vojne pot-
rebni višji blagoslov? Nobenega opravičila ni, da se je podobno v naspro-
tni smeri počelo tudi na Vzhodu. Ali zahodne stvari in odporne moči
zahodnega človeka res ni bilo mogoče zagotoviti drugače kot s postavlja-
njem pred nesmiselno alternativo: ali svoboda in človekovo dostojanstvo
ali medsebojno atomsko uničenje – pri čemer se je poizkušalo slednje
za vsak slučaj že v naprej predstaviti kot dejanje prave krščanske ljubez-
ni do bližnjega? V tej norišnici – ne morem reči drugače – se v vseh teh
223
