Page 226 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 226
prevod
letih na noben način nisem mogel najti. Mislim, da se je v njej iz golega
strahu pred ognjem neodgovorno igralo z ognjem. Mislim, da bi Zahod
v gotovo potrebnem kritičnem soočenju z močjo in ideologijo Vzhoda
moral iskati in najti boljše poti, kot so tiste, ki jih je ubiral doslej. V teh
letih so se mu več kot enkrat ponudile možnosti za dostojno, razsodno
in varno vodeno politiko koeksistence in nevtralizacije. Ime »svobodne-
ga sveta«, s katerim se postavlja, bi bolje počastil, če bi prišel do upo-
rabnejših in obetavnejših praktičnih rezultatov, kot so ti, pred katerimi
danes stojimo. Mislim, da bi morala posebej zahodni tisk in literatura
dokazati hvaljeno humanost Zahoda z mirno presojo in razumevanjem
vzhodnih osebnosti in razmer v njihovi dialektični dejanskosti, names-
to da se z nehumanostjo sooča izrazito nehumano. Predvsem pa mislim,
da bi bila naloga krščanskih Cerkva, da bi politično odgovornim vodi-
teljem in javnemu mnenju pomagale s pričevanjem o miru in upanju na
Božje kraljestvo. Z dosedanjim nepremišljenim načinom, s katerim so
stvar evangelija identificirale s prav tako slabo koncipirano in nespretno
vodeno stvarjo Zahoda, so stvári evangelija prizadejale škodo, ki je po
človeški presoji tudi z največjim ekumenskim in misijonarskim priza-
devanjem še dolgo ne bo mogoče popraviti. Rim pri tem ni bil boljši od
Ženeve in Ženeva ne boljša od Rima. Vzhodni brezbožnosti so ponudili
nove, težke argumente, namesto da bi jo praktično zavrnili.
Ko/ker sem tako videl – in še vidim – stvari, sem se v teh letih mo-
ral večkrat izpostaviti: v redkejših primerih, ko sem govoril, ko/ker so
drugi molčali, večkrat pa, ker sem molčal, ko so drugi govorili. Če me
že niso zato naravnost osumili za skritega komunista ali vsaj njihovega
sopotnika, so me uvrstili med nevedne politične diletante ali (z obso-
jajočo primerjavo z velikimi starozaveznimi preroki) med načelne ne-
konformiste, ki zlonamerno uživajo v epater le bourgeois [škandalizira-
nju malomeščanov].
Stokrat so mi očitali flagrantno osebno protislovje, ki naj bi bilo v
tem, da nočem tudi nasproti komunizmu ponoviti tistega, kar sem rekel
proti nacionalsocializmu. Obtožili so me črne nehvaležnosti do pred-
nosti in dobrodejnosti svobodnega sveta. Moje izjave in še posebej moje
neizjave so nabili na sramotilni steber kot dokumente nevarnega po-
224
letih na noben način nisem mogel najti. Mislim, da se je v njej iz golega
strahu pred ognjem neodgovorno igralo z ognjem. Mislim, da bi Zahod
v gotovo potrebnem kritičnem soočenju z močjo in ideologijo Vzhoda
moral iskati in najti boljše poti, kot so tiste, ki jih je ubiral doslej. V teh
letih so se mu več kot enkrat ponudile možnosti za dostojno, razsodno
in varno vodeno politiko koeksistence in nevtralizacije. Ime »svobodne-
ga sveta«, s katerim se postavlja, bi bolje počastil, če bi prišel do upo-
rabnejših in obetavnejših praktičnih rezultatov, kot so ti, pred katerimi
danes stojimo. Mislim, da bi morala posebej zahodni tisk in literatura
dokazati hvaljeno humanost Zahoda z mirno presojo in razumevanjem
vzhodnih osebnosti in razmer v njihovi dialektični dejanskosti, names-
to da se z nehumanostjo sooča izrazito nehumano. Predvsem pa mislim,
da bi bila naloga krščanskih Cerkva, da bi politično odgovornim vodi-
teljem in javnemu mnenju pomagale s pričevanjem o miru in upanju na
Božje kraljestvo. Z dosedanjim nepremišljenim načinom, s katerim so
stvar evangelija identificirale s prav tako slabo koncipirano in nespretno
vodeno stvarjo Zahoda, so stvári evangelija prizadejale škodo, ki je po
človeški presoji tudi z največjim ekumenskim in misijonarskim priza-
devanjem še dolgo ne bo mogoče popraviti. Rim pri tem ni bil boljši od
Ženeve in Ženeva ne boljša od Rima. Vzhodni brezbožnosti so ponudili
nove, težke argumente, namesto da bi jo praktično zavrnili.
Ko/ker sem tako videl – in še vidim – stvari, sem se v teh letih mo-
ral večkrat izpostaviti: v redkejših primerih, ko sem govoril, ko/ker so
drugi molčali, večkrat pa, ker sem molčal, ko so drugi govorili. Če me
že niso zato naravnost osumili za skritega komunista ali vsaj njihovega
sopotnika, so me uvrstili med nevedne politične diletante ali (z obso-
jajočo primerjavo z velikimi starozaveznimi preroki) med načelne ne-
konformiste, ki zlonamerno uživajo v epater le bourgeois [škandalizira-
nju malomeščanov].
Stokrat so mi očitali flagrantno osebno protislovje, ki naj bi bilo v
tem, da nočem tudi nasproti komunizmu ponoviti tistega, kar sem rekel
proti nacionalsocializmu. Obtožili so me črne nehvaležnosti do pred-
nosti in dobrodejnosti svobodnega sveta. Moje izjave in še posebej moje
neizjave so nabili na sramotilni steber kot dokumente nevarnega po-
224
