Page 227 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 227
karl barth
mehkuženja in zmede (razložljive samo z mojo visoko starostjo!). V vo-
dilnih političnih in cerkvenih krogih Zahodne Nemčije sem postal še
nepopularnejši, kot sem bil sicer tudi že v mojih najboljših časih. Na
drugi strani pa so mi tudi z nekaterih sovjetsko-nemških uradnih mest
dali na znanje, da zastopam izrecno »antidemokratične«, prav »antihu-
manistične« nazore. Še posebej slabo mi je šlo v moji švicarski domo-
vini, kjer je za čuda mnogo malih McCarthyjev – leta 1951 je vodilni
politik (zdaj že umrli) proti meni sprožil pravo kampanjo. Tudi kasne-
je, posebej v času madžarske krize [okrog leta 1956] in ob priliki čud-
ne diskusije o švicarski atomski oborožitvi sem moral poslušati, da sem
dvomljiv član švicarske skupnosti in da sem povsem zapravil zmerne
simpatije, ki sem si jih pridobil za časa Hitlerja. In kdo me je že zaradi
mojega molčanja ob Madžarski obdolžil, da se nisem zmožen pokesati,
kot se je Jean Paul Sartre, in da odpiram prostor za nezaslišani in nekr-
ščanski resentiment proti – Ameriki? Oh, že kar vidim nekrologe, kjer
bo v povzetku rečeno, da imam nekaj zaslug pri prenovitvi teologije in
vsekakor v cerkvenem boju v Nemčiji, da pa sem bil s političnega vidi-
ka nevarna blodna luč!
To je, kar se mi je zgodilo na tem, političnem polju: gotovo nikakršno
mučeništvo, vsekakor sploh nič strašnega, nad čemer bi se lahko uteme-
ljeno pritoževal, pa vendar vznemirjenje, ki me je dejansko spremljalo in
zaposlovalo vse desetletje in ki ga zato tudi opisujem. Starejši ko posta-
jam, bolj sem prepričan, da je pri takih napadih – če se ima mirno/čisto
vest – bolje, da se ne zagovarja in opravičuje prav vneto, še bolje pa, da
se sploh ne zagovarja in opravičuje: zadeve se prej ali slej same pokažejo
v pravi luči in pravih razmerjih. Zato tega tudi tu ne bom poskušal. To
pišem na dan zadnjih novic o Nixonovem obisku v Moskvi in namera-
vanem srečanju Hruščova in Eisenhowerja. Berem jih brez optimizma,
a tudi brez vnaprejšnje skepse, glede na to, kaj vse bi se še lahko zgodilo
v odnosih med Vzhodom in Zahodom, ljudmi in narodi, silami in ideo-
logijami. Kako bi bilo, ko bi se nesrečno obdobje Dulles – Adenauer ne-
koč končalo? Kako, ko bi se nemški luterani odvrnili od svojih doseda-
njih slabih poti? Kako, ko bi nekega dne iz Vatikana ali Ženeve namesto
brezobveznih splošnosti zaslišali preroško-apostolsko besedo kesanja in
225
mehkuženja in zmede (razložljive samo z mojo visoko starostjo!). V vo-
dilnih političnih in cerkvenih krogih Zahodne Nemčije sem postal še
nepopularnejši, kot sem bil sicer tudi že v mojih najboljših časih. Na
drugi strani pa so mi tudi z nekaterih sovjetsko-nemških uradnih mest
dali na znanje, da zastopam izrecno »antidemokratične«, prav »antihu-
manistične« nazore. Še posebej slabo mi je šlo v moji švicarski domo-
vini, kjer je za čuda mnogo malih McCarthyjev – leta 1951 je vodilni
politik (zdaj že umrli) proti meni sprožil pravo kampanjo. Tudi kasne-
je, posebej v času madžarske krize [okrog leta 1956] in ob priliki čud-
ne diskusije o švicarski atomski oborožitvi sem moral poslušati, da sem
dvomljiv član švicarske skupnosti in da sem povsem zapravil zmerne
simpatije, ki sem si jih pridobil za časa Hitlerja. In kdo me je že zaradi
mojega molčanja ob Madžarski obdolžil, da se nisem zmožen pokesati,
kot se je Jean Paul Sartre, in da odpiram prostor za nezaslišani in nekr-
ščanski resentiment proti – Ameriki? Oh, že kar vidim nekrologe, kjer
bo v povzetku rečeno, da imam nekaj zaslug pri prenovitvi teologije in
vsekakor v cerkvenem boju v Nemčiji, da pa sem bil s političnega vidi-
ka nevarna blodna luč!
To je, kar se mi je zgodilo na tem, političnem polju: gotovo nikakršno
mučeništvo, vsekakor sploh nič strašnega, nad čemer bi se lahko uteme-
ljeno pritoževal, pa vendar vznemirjenje, ki me je dejansko spremljalo in
zaposlovalo vse desetletje in ki ga zato tudi opisujem. Starejši ko posta-
jam, bolj sem prepričan, da je pri takih napadih – če se ima mirno/čisto
vest – bolje, da se ne zagovarja in opravičuje prav vneto, še bolje pa, da
se sploh ne zagovarja in opravičuje: zadeve se prej ali slej same pokažejo
v pravi luči in pravih razmerjih. Zato tega tudi tu ne bom poskušal. To
pišem na dan zadnjih novic o Nixonovem obisku v Moskvi in namera-
vanem srečanju Hruščova in Eisenhowerja. Berem jih brez optimizma,
a tudi brez vnaprejšnje skepse, glede na to, kaj vse bi se še lahko zgodilo
v odnosih med Vzhodom in Zahodom, ljudmi in narodi, silami in ideo-
logijami. Kako bi bilo, ko bi se nesrečno obdobje Dulles – Adenauer ne-
koč končalo? Kako, ko bi se nemški luterani odvrnili od svojih doseda-
njih slabih poti? Kako, ko bi nekega dne iz Vatikana ali Ženeve namesto
brezobveznih splošnosti zaslišali preroško-apostolsko besedo kesanja in
225
