Page 229 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 229
karl barth
tako, da se z njima opravi na osnovi »rekla kazala« ali bežnega vtisa, še
preden bi se ju zares lotili, bodisi tako, da se iz njene usmeritve in vse-
bine nekaj izbrska, da bi se to pomešalo s povsem drugače usmerjenimi
koncepcijami ter tako trivializiralo, predvsem pa izognilo bistvenemu
in odločilnemu. Ker pa sem lahko hvaležen za toliko zaresne pozornos-
ti, se tudi nad tem ne smem in nočem pritoževati. Na področju teologi-
je so imperialistični apetiti dvojno ostudna zadeva.
Med zadevami, ki so jih moji teološki sodobniki v teh letih tehta-
li in obravnavali, je tudi mene, kot mnoge druge, najbolj zaposlovala
Bultmannova »demitologizacija Nove zaveze«: ne toliko zaradi konkret-
ne problematike, temveč zato, ker je pomenila najizrazitejšo in najv-
plivnejšo obnovitev teme in metode tiste teologije, ki jo je navdihoval
Schleiermacher. Bila mi je povod, da sem ponovno premislil, preveril in
preciziral svoje izhodišče, ki sem ga pred 40 leti oblikoval prav v odmi-
ku od te tradicije. Bultmannu končno nisem mogel slediti: ne njegovim
konkretnim tezam in še manj njegovemu temeljnemu postopku, ki po
mojem teologijo znova spravi v egiptovsko ali babilonsko ujetništvo neke
filozofije. V komuniciranju s teološkim naraščajem univerze v Baslu se
mi je zdelo, da bo interes za to eksistencialno interpretacijo relativno
kmalu uplahnil – potem ko je bilo nekaj časa videti, da bo požrla vse
druge, kot v starih časih historično-kritična interpretacija. Toda drugod
lahko izgleda drugače in ne bi se čudil, če bi Bultmannova stvar imela
še opazno bodočnost v oblikah, ki jih v vseh mogočih variantah razvi-
jajo njegovi učenci. Gotovo moramo biti Bultmannu hvaležni za svarilo,
da še dolgo ne do kraja izbojevane osvoboditve teologije iz omenjenega
ujetništva ni tako lahko in enostavno ohraniti, kot bi si želeli predsta-
vljati (tudi mnogi moji bralci in prijatelji). Nenavadno mi je bilo in mi
je še vedno, da je današnja biblicistika Stare zaveze posebej ob stari in
vedno novi temi »vera in zgodovina« na boljših poteh, kot so merodajni
biblicisti Nove zaveze, ki so se na moje zaprepaščenje ponovno odpra-
vili iskat »historičnega Jezusa«, oboroženi z meči in koli. Pri tem nisem
želel biti udeležen ne prej ne sedaj.
Posebne besede zahteva to, kar se je v tem desetletju dogajalo med
rimsko katoliško teologijo in menoj. Ne glede, kaj se sicer o meni misli,
227
tako, da se z njima opravi na osnovi »rekla kazala« ali bežnega vtisa, še
preden bi se ju zares lotili, bodisi tako, da se iz njene usmeritve in vse-
bine nekaj izbrska, da bi se to pomešalo s povsem drugače usmerjenimi
koncepcijami ter tako trivializiralo, predvsem pa izognilo bistvenemu
in odločilnemu. Ker pa sem lahko hvaležen za toliko zaresne pozornos-
ti, se tudi nad tem ne smem in nočem pritoževati. Na področju teologi-
je so imperialistični apetiti dvojno ostudna zadeva.
Med zadevami, ki so jih moji teološki sodobniki v teh letih tehta-
li in obravnavali, je tudi mene, kot mnoge druge, najbolj zaposlovala
Bultmannova »demitologizacija Nove zaveze«: ne toliko zaradi konkret-
ne problematike, temveč zato, ker je pomenila najizrazitejšo in najv-
plivnejšo obnovitev teme in metode tiste teologije, ki jo je navdihoval
Schleiermacher. Bila mi je povod, da sem ponovno premislil, preveril in
preciziral svoje izhodišče, ki sem ga pred 40 leti oblikoval prav v odmi-
ku od te tradicije. Bultmannu končno nisem mogel slediti: ne njegovim
konkretnim tezam in še manj njegovemu temeljnemu postopku, ki po
mojem teologijo znova spravi v egiptovsko ali babilonsko ujetništvo neke
filozofije. V komuniciranju s teološkim naraščajem univerze v Baslu se
mi je zdelo, da bo interes za to eksistencialno interpretacijo relativno
kmalu uplahnil – potem ko je bilo nekaj časa videti, da bo požrla vse
druge, kot v starih časih historično-kritična interpretacija. Toda drugod
lahko izgleda drugače in ne bi se čudil, če bi Bultmannova stvar imela
še opazno bodočnost v oblikah, ki jih v vseh mogočih variantah razvi-
jajo njegovi učenci. Gotovo moramo biti Bultmannu hvaležni za svarilo,
da še dolgo ne do kraja izbojevane osvoboditve teologije iz omenjenega
ujetništva ni tako lahko in enostavno ohraniti, kot bi si želeli predsta-
vljati (tudi mnogi moji bralci in prijatelji). Nenavadno mi je bilo in mi
je še vedno, da je današnja biblicistika Stare zaveze posebej ob stari in
vedno novi temi »vera in zgodovina« na boljših poteh, kot so merodajni
biblicisti Nove zaveze, ki so se na moje zaprepaščenje ponovno odpra-
vili iskat »historičnega Jezusa«, oboroženi z meči in koli. Pri tem nisem
želel biti udeležen ne prej ne sedaj.
Posebne besede zahteva to, kar se je v tem desetletju dogajalo med
rimsko katoliško teologijo in menoj. Ne glede, kaj se sicer o meni misli,
227
