Page 230 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 230
prevod
mi je pripadel redek sloves, da od reformacije dalje noben evangeličanski
teolog od nje ni bil deležen toliko kritike, a tudi pozitivne in resne obrav-
nave. Nedvomno: najobsežnejše predstavitve, najpronicljivejše analize
in tudi najzanimivejše presoje Cerkvene dogmatike in mojih drugih del
so doslej prišle iz tega tabora (če odmislim pomembne izjeme, kot sta
delo Berkouwerja in nova heidelberška disertacija mladega Američana).
Vodilna je znana knjiga mojega prijatelja Hansa Ursa von Balthasarja.
Soglašanje je bilo doslej vsaj v ravnotežju z zadržanostjo in nasprotova-
njem. In zgodilo je, da je mladi Luzernčan [Hans Küng], ki se je sedem
let zavzeto izobraževal v Rimu, promoviral v Parizu s knjigo, v kateri je
z vso ostrino pokazal, da prav v središčnem načelu, v nauku o opravi-
čenju, med reformatorskim učenjem, kot sem ga razložil in predstavil,
ter med prav razumljenim učenjem rimske Cerkve ni bistvene razlike.
Knjige na katoliški strani z uradnega mesta nihče ni dezavuiral, različ-
ni prominentni predstavniki pa so jo izrecno pohvalili. Kaj naj rečem
k temu? Ali je milenij že tu, ali čaka za bližnjim vogalom? Kako rad bi
to verjel! Toda proglasitev svetega Lavrencija iz Brindisija, fanatičnega
protireformacijskega kapucina iz 16. stoletja, za »doktorja Cerkve« (v is-
tem rangu z Atanazijem, Avguštinom, Tomažem Akvinskim idr.), roma-
nje milijonov katoličanov k »sveti [Jezusovi] suknji« v Trierju in blaga,
čeprav glede substance vendarle manj kričeče siromašna, prva enciklika
novega papeža [Janeza XXIII.] žal kažejo, da usmeritve rimske Cerkve
še ne določajo glasniki teološke avantgarde, ki mi je naklonjena. Lahko
pa ugotavljam, da taka avantgarda obstaja in deluje do sedaj brez pre-
povedi – kar za nas druge, vsekakor pa zame, pomeni lepo možnost, še
več, nujnost, da z njo ostajamo v notranjem stiku.
Pri teološkem poučevanju v Baslu mi je poleg samega predavanja
bilo čedalje pomembnejše neposredno sodelovanje z novimi in novimi
letniki študentov. Mirno lahko rečem, da mi je v zadovoljstvo, ko se z
njimi pogovarjam, poslušam njihova vprašanja in pripombe ter odgo-
varjam nanje, ko jih usmerjam na potí, ki jih imam za prave. To v semi-
narju počnem na primer pri študiju Luthrovih ali Calvinovih tekstov,
a tudi Schleiermacherjevih, Bultmannovih, Tillichovih in tekstov dru-
gih velikih mož modernega časa, tudi iz katoliških vrst; prav tako na
228
mi je pripadel redek sloves, da od reformacije dalje noben evangeličanski
teolog od nje ni bil deležen toliko kritike, a tudi pozitivne in resne obrav-
nave. Nedvomno: najobsežnejše predstavitve, najpronicljivejše analize
in tudi najzanimivejše presoje Cerkvene dogmatike in mojih drugih del
so doslej prišle iz tega tabora (če odmislim pomembne izjeme, kot sta
delo Berkouwerja in nova heidelberška disertacija mladega Američana).
Vodilna je znana knjiga mojega prijatelja Hansa Ursa von Balthasarja.
Soglašanje je bilo doslej vsaj v ravnotežju z zadržanostjo in nasprotova-
njem. In zgodilo je, da je mladi Luzernčan [Hans Küng], ki se je sedem
let zavzeto izobraževal v Rimu, promoviral v Parizu s knjigo, v kateri je
z vso ostrino pokazal, da prav v središčnem načelu, v nauku o opravi-
čenju, med reformatorskim učenjem, kot sem ga razložil in predstavil,
ter med prav razumljenim učenjem rimske Cerkve ni bistvene razlike.
Knjige na katoliški strani z uradnega mesta nihče ni dezavuiral, različ-
ni prominentni predstavniki pa so jo izrecno pohvalili. Kaj naj rečem
k temu? Ali je milenij že tu, ali čaka za bližnjim vogalom? Kako rad bi
to verjel! Toda proglasitev svetega Lavrencija iz Brindisija, fanatičnega
protireformacijskega kapucina iz 16. stoletja, za »doktorja Cerkve« (v is-
tem rangu z Atanazijem, Avguštinom, Tomažem Akvinskim idr.), roma-
nje milijonov katoličanov k »sveti [Jezusovi] suknji« v Trierju in blaga,
čeprav glede substance vendarle manj kričeče siromašna, prva enciklika
novega papeža [Janeza XXIII.] žal kažejo, da usmeritve rimske Cerkve
še ne določajo glasniki teološke avantgarde, ki mi je naklonjena. Lahko
pa ugotavljam, da taka avantgarda obstaja in deluje do sedaj brez pre-
povedi – kar za nas druge, vsekakor pa zame, pomeni lepo možnost, še
več, nujnost, da z njo ostajamo v notranjem stiku.
Pri teološkem poučevanju v Baslu mi je poleg samega predavanja
bilo čedalje pomembnejše neposredno sodelovanje z novimi in novimi
letniki študentov. Mirno lahko rečem, da mi je v zadovoljstvo, ko se z
njimi pogovarjam, poslušam njihova vprašanja in pripombe ter odgo-
varjam nanje, ko jih usmerjam na potí, ki jih imam za prave. To v semi-
narju počnem na primer pri študiju Luthrovih ali Calvinovih tekstov,
a tudi Schleiermacherjevih, Bultmannovih, Tillichovih in tekstov dru-
gih velikih mož modernega časa, tudi iz katoliških vrst; prav tako na
228
