Page 37 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 37
vincenc rajšp
O njem je znano, da je bil kot odvetnik v Tolminu do blizu 1861. leta od-
ločen in navdušen čestitelj in proslavitelj nemške kulture; [...]. Okoli leta
1861 so se v njem rodile dve prikazni, ker je bil storil dva prestopa. Pred
letom 1861 namreč je bil zapustil katoliško vero in prestopil k veri nem-
ške kulture, protestantizmu. Komu bi se imelo to spreobrnjenje pripisati,
ni natanko dokazano, ker nekteri to, drugi ono trdijo. (po Marušič 2016,
25, 87)
Po spominih finančnega uradnik Franca Carlija, tolminskega rojaka
Lavričevega sodobnika in znanca, bi bil, kot navaja Branko Marušič,
vzrok lahko načrtovana poroka:
V tisti dobi je prihajala vsako leto v Tolmin na letovišče družina trgovca
Schimpfa. V eno plavolaso dekle iz te družine se dr. Lavrič zaljubi in zaro-
či z njo. Stanovanje je dostojno opravil, in ker je bila zaročenka protestanti-
nja, on pa ves v plamenu za njo, gnalo ga je prevroče srce v protestantizem.
A doživel je revež strašno prevaro, ko je bilo že skoraj vse gotovo, umaknila
se je nevesta in zakon je splaval po vodi. (po Marušič 2016, 29)
Kakršenkoli je že bil vzrok, je Lavrič zvest svoji odločitvi ostal do konca.
Poroka vsekakor ni bila nujni vzrok za prestop, saj je bilo sklenjenih veli-
ko mešanih zakonov, kot lahko vidimo iz letopisov, in celo najbolj znana
protestantka na Goriškem grofica de La Tour je bila poročena s katoliča-
nom. In čeprav je bila goriška evangeličanska občina nemška tako po je-
ziku kot čutenju večine članov, to Lavriča ni motilo pri njegovem sloven-
skem političnem in prosvetnem delu. Po drugi strani pa je bilo Lavričevo
delo med Slovenci sprejeto in cenjeno kljub temu, da je bil protestant,
čeprav najdemo proti njemu v katoliških časnikih tudi dovolj bodic in
očitkov, predvsem ob političnih dogodkih, kot piše Branko Marušič:
Zlasti leta 1873, ko so bili zaradi političnih soočanj napadi na Lavri-
čevo veroizpoved najsrditejši, so Lavričevi politični somišljeniki postavili
kot vzor pravega odnosa katoličanov do protestantov češkega politika pro-
testanta Františka Palackega (1798–1876). (Marušič 2016, 31).
Tako Soča, glasilo društva Soča, z dne 30. julija 1873 (št. 31): »To naj bi
si nekateri naši duhovniki za uho zapisali, da se jim poleže strast pro-
35
O njem je znano, da je bil kot odvetnik v Tolminu do blizu 1861. leta od-
ločen in navdušen čestitelj in proslavitelj nemške kulture; [...]. Okoli leta
1861 so se v njem rodile dve prikazni, ker je bil storil dva prestopa. Pred
letom 1861 namreč je bil zapustil katoliško vero in prestopil k veri nem-
ške kulture, protestantizmu. Komu bi se imelo to spreobrnjenje pripisati,
ni natanko dokazano, ker nekteri to, drugi ono trdijo. (po Marušič 2016,
25, 87)
Po spominih finančnega uradnik Franca Carlija, tolminskega rojaka
Lavričevega sodobnika in znanca, bi bil, kot navaja Branko Marušič,
vzrok lahko načrtovana poroka:
V tisti dobi je prihajala vsako leto v Tolmin na letovišče družina trgovca
Schimpfa. V eno plavolaso dekle iz te družine se dr. Lavrič zaljubi in zaro-
či z njo. Stanovanje je dostojno opravil, in ker je bila zaročenka protestanti-
nja, on pa ves v plamenu za njo, gnalo ga je prevroče srce v protestantizem.
A doživel je revež strašno prevaro, ko je bilo že skoraj vse gotovo, umaknila
se je nevesta in zakon je splaval po vodi. (po Marušič 2016, 29)
Kakršenkoli je že bil vzrok, je Lavrič zvest svoji odločitvi ostal do konca.
Poroka vsekakor ni bila nujni vzrok za prestop, saj je bilo sklenjenih veli-
ko mešanih zakonov, kot lahko vidimo iz letopisov, in celo najbolj znana
protestantka na Goriškem grofica de La Tour je bila poročena s katoliča-
nom. In čeprav je bila goriška evangeličanska občina nemška tako po je-
ziku kot čutenju večine članov, to Lavriča ni motilo pri njegovem sloven-
skem političnem in prosvetnem delu. Po drugi strani pa je bilo Lavričevo
delo med Slovenci sprejeto in cenjeno kljub temu, da je bil protestant,
čeprav najdemo proti njemu v katoliških časnikih tudi dovolj bodic in
očitkov, predvsem ob političnih dogodkih, kot piše Branko Marušič:
Zlasti leta 1873, ko so bili zaradi političnih soočanj napadi na Lavri-
čevo veroizpoved najsrditejši, so Lavričevi politični somišljeniki postavili
kot vzor pravega odnosa katoličanov do protestantov češkega politika pro-
testanta Františka Palackega (1798–1876). (Marušič 2016, 31).
Tako Soča, glasilo društva Soča, z dne 30. julija 1873 (št. 31): »To naj bi
si nekateri naši duhovniki za uho zapisali, da se jim poleže strast pro-
35
