Page 148 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 30, ISSN 2590-9754
P. 148
študijski večeri
Zlo in trpljenje Izraela, izvoljenega ljudstva;
Jezusovo trpljenje in smrt
Toda biblijska pripoved/spoznanje gre še dalje: zlo, trpljenje in smrt
ne prizadevajo le stvarstva nasploh, ne le človeka kot privilegiranega
stvarstva, ne le pravične in pobožne ljudi; trpi – do skrajnosti – tudi
od Boga posebej izvoljeno ljudstvo in po krščanskem nadaljevanju/do-
polnjevanju trpi do skrajnosti, do sramotne smrti na križu – tudi nje-
gov ljubljeni sin, »nad katerim ima posebno veselje«, Božji Sin, ki je po
stal človek. Lahko bi obe pripovedi, o Izraelu in Jezusu, brali vzporedno
kot dve pripovedi o tem, kako je deležno zla tisto, kar je Bogu najljubše,
posebej Božje: njegovo, od njega izbrano, ljudstvo in njegov sin, Jezus
Kristus. Lahko bi brali zaporedno in videli v trpljenju in smrti Jezusa
Kristusa nadaljevanje in stopnjevanje (s preobratom in prelomom, ki
mu sledi). Tudi Pravični umre s spoznanjem/vprašanjem/krikom: »Moj
Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,46) Jezusov klic lahko sli-
šimo kot najvišji/končni izraz stiske, ki je vodila in vodi v vse teodice-
je: Bog, kje si (bil)?
Seveda se za krščansko vero s to radikalizacijo zgodi tudi preobrat. V
trpljenje in smrt (za)puščeni Jezus je/bo vstal, premagal trpljenje in smrt.
Vstal je in z njim smo/bomo vstali tudi mi, piše apostol Pavel. Toda tudi
ob tej veličastni pridobitvi/odrešitvi, v katero kristjani verujejo, ostaja
vprašanje: ali je Bog oče in Stvarnik ljudi za to oprostitev in osvoboditev
res potreboval okrutno žrtvovanje človeškega življenja – pa čeprav samo
enega za vse, in to najboljšega, najčistejšega (»brezmadežnega jagnjeta«)?
Ali ne bi mogel človeku oprostiti brez te krutosti ali hladnega računo-
vodstva, ki je že od nekdaj v ozadju vseh poganskih obrednih žrtvovanj:
»daj, da dam«, »dam, da daš«. Videli bomo, kako na to odgovarja tista
smer v teologiji, ki jo povzema in sprejema tudi Berger – a o tem kasneje.
Prej pa o radikalizaciji vprašanja teodiceje v 20.stoletju. Mislim se-
veda na holokavst, milijonski pomor/žrtvovanje pripadnikov judovske-
ga ljudstva s strani nacistov in njihovih sodelavcev v času druge svetov-
ne vojne. Biblija Stare zaveze že pozna in opisuje trpljenje izvoljenega
ljudstva, pokole, rušenja templja, »babilonsko suženjstvo« in izgone pred
njim in po njem, pozna pa tudi opise zmag in razcveta, nenadejanih od-
146
Zlo in trpljenje Izraela, izvoljenega ljudstva;
Jezusovo trpljenje in smrt
Toda biblijska pripoved/spoznanje gre še dalje: zlo, trpljenje in smrt
ne prizadevajo le stvarstva nasploh, ne le človeka kot privilegiranega
stvarstva, ne le pravične in pobožne ljudi; trpi – do skrajnosti – tudi
od Boga posebej izvoljeno ljudstvo in po krščanskem nadaljevanju/do-
polnjevanju trpi do skrajnosti, do sramotne smrti na križu – tudi nje-
gov ljubljeni sin, »nad katerim ima posebno veselje«, Božji Sin, ki je po
stal človek. Lahko bi obe pripovedi, o Izraelu in Jezusu, brali vzporedno
kot dve pripovedi o tem, kako je deležno zla tisto, kar je Bogu najljubše,
posebej Božje: njegovo, od njega izbrano, ljudstvo in njegov sin, Jezus
Kristus. Lahko bi brali zaporedno in videli v trpljenju in smrti Jezusa
Kristusa nadaljevanje in stopnjevanje (s preobratom in prelomom, ki
mu sledi). Tudi Pravični umre s spoznanjem/vprašanjem/krikom: »Moj
Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,46) Jezusov klic lahko sli-
šimo kot najvišji/končni izraz stiske, ki je vodila in vodi v vse teodice-
je: Bog, kje si (bil)?
Seveda se za krščansko vero s to radikalizacijo zgodi tudi preobrat. V
trpljenje in smrt (za)puščeni Jezus je/bo vstal, premagal trpljenje in smrt.
Vstal je in z njim smo/bomo vstali tudi mi, piše apostol Pavel. Toda tudi
ob tej veličastni pridobitvi/odrešitvi, v katero kristjani verujejo, ostaja
vprašanje: ali je Bog oče in Stvarnik ljudi za to oprostitev in osvoboditev
res potreboval okrutno žrtvovanje človeškega življenja – pa čeprav samo
enega za vse, in to najboljšega, najčistejšega (»brezmadežnega jagnjeta«)?
Ali ne bi mogel človeku oprostiti brez te krutosti ali hladnega računo-
vodstva, ki je že od nekdaj v ozadju vseh poganskih obrednih žrtvovanj:
»daj, da dam«, »dam, da daš«. Videli bomo, kako na to odgovarja tista
smer v teologiji, ki jo povzema in sprejema tudi Berger – a o tem kasneje.
Prej pa o radikalizaciji vprašanja teodiceje v 20.stoletju. Mislim se-
veda na holokavst, milijonski pomor/žrtvovanje pripadnikov judovske-
ga ljudstva s strani nacistov in njihovih sodelavcev v času druge svetov-
ne vojne. Biblija Stare zaveze že pozna in opisuje trpljenje izvoljenega
ljudstva, pokole, rušenja templja, »babilonsko suženjstvo« in izgone pred
njim in po njem, pozna pa tudi opise zmag in razcveta, nenadejanih od-
146
