Page 164 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 164
bilo je povedano
spreminja bivanje vseh ljudi tako, da iz vladanih naredi vladajoče, iz lai
kov duhovnike […].
In prav ta preobrat je tisti dogodek v svetu, ki zahteva razlikovanje
med starim in novim, telesnim in duhovnim, zunanjim in notranjim.
Enotnost Boga s človekom Jezusom pove, da je Bog prišel bliže človeš-
kosti, kot pa ta zmore biti blizu sama sebi […]. Kraljestvo in duhovništvo
Jezusa Kristusa, ki naredi za kralja in duhovnika vsakega vernika, pove,
da pride Bog s svojim evangelijem po človekovi veri vsakemu verujoče-
mu človeku bližje, kot si zmore biti blizu človek sam. Ta Božja bližina,
ta – z Avguštinom – intimior intimis meis, konstituira teološko razli-
kovanje med zunaj in znotraj. Če mi pride Bog v Jezusu Kristusu bliže,
kot si zmorem biti blizu sam, potem sem »navznoter obrnjen človek«, ki
lahko gre iz sebe (ker me on, ki deluje v meni, izvleče iz mene samega);
prav v dejanju »izhoda iz sebe« pa sem svoboden gospodar vseh stvari
in nikomur podrejen. To se zgodi v veri.
Ko je [po veri v Kristusa] Bog v nas, smo mi zunaj sebe: »Krščanski
človek […] ni v samem sebi, ampak v Kristusu. Z vero gre preko sebe
k Bogu.« […] »Kdor sprejme Božjo besedo z zaresno vero, tega duša se
bo povsem združila z njo in vse kreposti besede bodo postale tudi nje-
ne«. Notranji človek je torej človek, ki eksistira v skupnosti z Bogom in
ki dejansko izkusi to skupnost kot skupnost besede. […] Kot od Božje
besede neposredno nagovorjen je človek bitje obrata, določen za to, da
v veri v Jezusa Kristusa postane tudi sam novi človek; le v nasprotova-
nju Božji besedi, ki ga neposredno brezpogojno nagovarja, lahko osta-
ne stari človek. […]
9. Smisel menjave: svoboda človeške osebe
[101–107] Verujoči človek iz hvaležnosti do Boga stori vse, da bi slu-
žil Bogu z »radostjo in veseljem«, »zastonj«, » v svobodni ljubezni«, toda
»v svojem mesu naleti na voljo, ki temu nasprotuje, saj hoče služiti sve-
tu in slediti temu, kar jo zamika«. […] Zunanjega človeka je treba zato
obvladovati, da stori, kar je zapovedano; notranji človek mora vladati
zunanjemu in ga usmerjati k dejavnosti, ki je v skladu z vero notranjega
človeka, tako, da postanejo dela zunanjega človeka dejanja ljubezni. […]
162
spreminja bivanje vseh ljudi tako, da iz vladanih naredi vladajoče, iz lai
kov duhovnike […].
In prav ta preobrat je tisti dogodek v svetu, ki zahteva razlikovanje
med starim in novim, telesnim in duhovnim, zunanjim in notranjim.
Enotnost Boga s človekom Jezusom pove, da je Bog prišel bliže človeš-
kosti, kot pa ta zmore biti blizu sama sebi […]. Kraljestvo in duhovništvo
Jezusa Kristusa, ki naredi za kralja in duhovnika vsakega vernika, pove,
da pride Bog s svojim evangelijem po človekovi veri vsakemu verujoče-
mu človeku bližje, kot si zmore biti blizu človek sam. Ta Božja bližina,
ta – z Avguštinom – intimior intimis meis, konstituira teološko razli-
kovanje med zunaj in znotraj. Če mi pride Bog v Jezusu Kristusu bliže,
kot si zmorem biti blizu sam, potem sem »navznoter obrnjen človek«, ki
lahko gre iz sebe (ker me on, ki deluje v meni, izvleče iz mene samega);
prav v dejanju »izhoda iz sebe« pa sem svoboden gospodar vseh stvari
in nikomur podrejen. To se zgodi v veri.
Ko je [po veri v Kristusa] Bog v nas, smo mi zunaj sebe: »Krščanski
človek […] ni v samem sebi, ampak v Kristusu. Z vero gre preko sebe
k Bogu.« […] »Kdor sprejme Božjo besedo z zaresno vero, tega duša se
bo povsem združila z njo in vse kreposti besede bodo postale tudi nje-
ne«. Notranji človek je torej človek, ki eksistira v skupnosti z Bogom in
ki dejansko izkusi to skupnost kot skupnost besede. […] Kot od Božje
besede neposredno nagovorjen je človek bitje obrata, določen za to, da
v veri v Jezusa Kristusa postane tudi sam novi človek; le v nasprotova-
nju Božji besedi, ki ga neposredno brezpogojno nagovarja, lahko osta-
ne stari človek. […]
9. Smisel menjave: svoboda človeške osebe
[101–107] Verujoči človek iz hvaležnosti do Boga stori vse, da bi slu-
žil Bogu z »radostjo in veseljem«, »zastonj«, » v svobodni ljubezni«, toda
»v svojem mesu naleti na voljo, ki temu nasprotuje, saj hoče služiti sve-
tu in slediti temu, kar jo zamika«. […] Zunanjega človeka je treba zato
obvladovati, da stori, kar je zapovedano; notranji človek mora vladati
zunanjemu in ga usmerjati k dejavnosti, ki je v skladu z vero notranjega
človeka, tako, da postanejo dela zunanjega človeka dejanja ljubezni. […]
162
