Page 160 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 160
bilo je povedano
in »zunanjim« človekom in odstranimo običajne nesporazume pri go-
voru o »notranjem človeku«.5 […]
3. Človek med Bogom in svetom
[69–73] Luther se pri razlikovanju med notranjim in zunanjim člo-
vekom opira na 2 Kor 4,16 in Gal 5,17: »čeprav naš zunanji človek razpa-
da, se naš notranji iz dneva v dan obnavlja« in »kajti meso si želi, kar je
zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso« […]. Nasprotje med duhom in
mesom, notranjim in zunanjim človekom, naj bi pomagalo razumeti in
utemeljiti Luthrovo dialektiko, dva ’nasprotujoča si govora’ o svobodi in
sužnosti enega in istega (krščanskega) človeka. »Vsak krščanski človek
je dvojne narave, duhovne in telesne«, ali v latinski verziji še splošneje:
»homo enim duplici constat natura, spirituali et corporali«. Povezava z
obema zgoraj citiranima Pavlovima stavkoma navaja na misel, da je člo-
vek po svoji duhovni naravi svoboden gospod nad stvarmi in nikomur
podrejen, po svoji telesni naravi pa služeč hlapec vseh stvari in vsako-
mur podložen. Tako bi imeli opravka z varianto platonsko-avguštinske
antropologije […]. Vendar lahko v stvarni logiki in v jezikovnem kodi-
ranju miselne poti traktata spoznamo poseben način (Luthrovega) te-
ološkega govora o smislu uporabljenega razlikovanja med notranjim in
zunanjim človekom (in notranjostjo in zunanjostjo sploh) […].
Luther povsem v skladu s tradicijo umesti kristjanovo svobodo v
»navznoter obrnjenega duhovnega človeka«. Toda notranjemu človeku
ne pripiše le svobode (libertas), ampak tudi sužnost (servitudo), pri če-
5 V našem izboru odlomkov iz Jünglovega spisa sledimo osnovnemu toku njegove
razlage Luthrovega razlikovanja in pojmovanja »notranjega« in »zunanjega člo-
veka« v njegovem »zagovoru« Luthra pred obtožbami, da (s tem) odvrača člove-
ka/vernika od zavzetosti za soljudi in delovanja v svetu (ki smo jih tudi po Jünglu
povzeli v uvodnem pojasnilu). Nismo prikazali nekaterih (pod)tem, povezanih z
vodilno in izbrano, čeprav so sicer pomembne za širše razumevanje. Mislim pred-
vsem na samo pojmovanje vere, ko Jüngel nasprotuje, da bi znane in provokativne
Luthrove formulacije o »veri, ki ustvarja bogove« (fides creatrix divinitas) ali »ka-
kor veruješ, tako imaš boga« razumeli v duhu Ludwiga Feuerbacha in tradicije, ki
seže nazaj do Ksenofona. O Jünglovem pojmovanju vere glej Eberhard Jüngel, »Le
po veri (sola fide),« Poligrafi 6, tematska št. 21/22 o protestantizmu (2001): 159–80.
158
in »zunanjim« človekom in odstranimo običajne nesporazume pri go-
voru o »notranjem človeku«.5 […]
3. Človek med Bogom in svetom
[69–73] Luther se pri razlikovanju med notranjim in zunanjim člo-
vekom opira na 2 Kor 4,16 in Gal 5,17: »čeprav naš zunanji človek razpa-
da, se naš notranji iz dneva v dan obnavlja« in »kajti meso si želi, kar je
zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso« […]. Nasprotje med duhom in
mesom, notranjim in zunanjim človekom, naj bi pomagalo razumeti in
utemeljiti Luthrovo dialektiko, dva ’nasprotujoča si govora’ o svobodi in
sužnosti enega in istega (krščanskega) človeka. »Vsak krščanski človek
je dvojne narave, duhovne in telesne«, ali v latinski verziji še splošneje:
»homo enim duplici constat natura, spirituali et corporali«. Povezava z
obema zgoraj citiranima Pavlovima stavkoma navaja na misel, da je člo-
vek po svoji duhovni naravi svoboden gospod nad stvarmi in nikomur
podrejen, po svoji telesni naravi pa služeč hlapec vseh stvari in vsako-
mur podložen. Tako bi imeli opravka z varianto platonsko-avguštinske
antropologije […]. Vendar lahko v stvarni logiki in v jezikovnem kodi-
ranju miselne poti traktata spoznamo poseben način (Luthrovega) te-
ološkega govora o smislu uporabljenega razlikovanja med notranjim in
zunanjim človekom (in notranjostjo in zunanjostjo sploh) […].
Luther povsem v skladu s tradicijo umesti kristjanovo svobodo v
»navznoter obrnjenega duhovnega človeka«. Toda notranjemu človeku
ne pripiše le svobode (libertas), ampak tudi sužnost (servitudo), pri če-
5 V našem izboru odlomkov iz Jünglovega spisa sledimo osnovnemu toku njegove
razlage Luthrovega razlikovanja in pojmovanja »notranjega« in »zunanjega člo-
veka« v njegovem »zagovoru« Luthra pred obtožbami, da (s tem) odvrača člove-
ka/vernika od zavzetosti za soljudi in delovanja v svetu (ki smo jih tudi po Jünglu
povzeli v uvodnem pojasnilu). Nismo prikazali nekaterih (pod)tem, povezanih z
vodilno in izbrano, čeprav so sicer pomembne za širše razumevanje. Mislim pred-
vsem na samo pojmovanje vere, ko Jüngel nasprotuje, da bi znane in provokativne
Luthrove formulacije o »veri, ki ustvarja bogove« (fides creatrix divinitas) ali »ka-
kor veruješ, tako imaš boga« razumeli v duhu Ludwiga Feuerbacha in tradicije, ki
seže nazaj do Ksenofona. O Jünglovem pojmovanju vere glej Eberhard Jüngel, »Le
po veri (sola fide),« Poligrafi 6, tematska št. 21/22 o protestantizmu (2001): 159–80.
158
