Page 161 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 161
Eberhard Jüngel
mer svobodo obravnava kot vzporednico z iustitia/Frömmigkeit [pravič-
nost/pobožnost], sužnost pa z iniustitia/Bosheit [krivičnost/zlobnost]:
»njegova pobožnost in svoboda, kot tudi njegova zlobnost in ujetost,
nista niti telesna niti zunanja« […]. Po Luthru zunanje stvari – kot ime-
nuje vse (po)svetne pogoje in dogajanja človeškega bivanja – »ne sežejo
do duše, je niti ne osvobajajo, niti vklepajo, niti jo naredijo pobožno ali
zlobno«. Duša pa je človekovo življenje v odnosu do Boga, ki ga je treba
razlikovati od življenjskega odnosa do vsega, kar ni Bog. Zato je »(kr-
ščanski) človek po duši imenovan duhovni, novi, notranji človek«, po
»mesu in krvi«, po posvetnem življenju, pa »telesni, stari, zunanji člo-
vek« […]. Notranji človek je antropološko mesto, kjer se odloča tako o
človekovi svobodi kot o sužnosti […]. Zato je toliko pomembneje, da v
miselnem toku [Luthrovega spisa], ki ga prežemajo odmevi avguštiniz-
ma, izluščimo nagib, ki daje Luthrovi uporabi razlikovanja med notra-
njim in zunanjim človekom specifično teološko poanto.
4. Človek med novim in starim
[...]
[73–76] Na očitek o slabih posledicah njegovega nauka o človekovi
svobodi, češ da je dovolj biti dober in ničesar ne delati, Luther odgovarja:
»Tako bi pač bilo, če bi bil ti zgolj notranji človek in postal povsem not-
ranji in duhoven, a to se ne bo zgodilo do sodnega dne. Na zemlji je in
bo zgolj začetek in naraščanje v tej smeri, ki bo dovršeno šele na onem
svetu.« […] Po Luthru zunanji človek – in ustvarjeni svet – ne premine
toliko zaradi ontološke minljivosti vsega zunanjega, medtem ko naj bi
notranji človek obstal zaradi ontološke udeleženosti na Božji večnosti.
[…] Da bo zunanji človek obstajal do sodnega dne hkrati z notranjim,
potem pa bo prešel/preminul, tako po Luthru pomeni, da lahko zunanje-
ga človeka imenujemo stari človek, medtem ko je notranji človek na novo
nastali človek in zasluži, da ga imenujemo novi človek. […] Razlikovanje
med starim in novim človekom, ki ga Luther od vsega začetka uporab-
lja vzporedno z razlikovanjem med notranjim in zunanjim, je predvsem
kristološko pogojeno. […]
159
mer svobodo obravnava kot vzporednico z iustitia/Frömmigkeit [pravič-
nost/pobožnost], sužnost pa z iniustitia/Bosheit [krivičnost/zlobnost]:
»njegova pobožnost in svoboda, kot tudi njegova zlobnost in ujetost,
nista niti telesna niti zunanja« […]. Po Luthru zunanje stvari – kot ime-
nuje vse (po)svetne pogoje in dogajanja človeškega bivanja – »ne sežejo
do duše, je niti ne osvobajajo, niti vklepajo, niti jo naredijo pobožno ali
zlobno«. Duša pa je človekovo življenje v odnosu do Boga, ki ga je treba
razlikovati od življenjskega odnosa do vsega, kar ni Bog. Zato je »(kr-
ščanski) človek po duši imenovan duhovni, novi, notranji človek«, po
»mesu in krvi«, po posvetnem življenju, pa »telesni, stari, zunanji člo-
vek« […]. Notranji človek je antropološko mesto, kjer se odloča tako o
človekovi svobodi kot o sužnosti […]. Zato je toliko pomembneje, da v
miselnem toku [Luthrovega spisa], ki ga prežemajo odmevi avguštiniz-
ma, izluščimo nagib, ki daje Luthrovi uporabi razlikovanja med notra-
njim in zunanjim človekom specifično teološko poanto.
4. Človek med novim in starim
[...]
[73–76] Na očitek o slabih posledicah njegovega nauka o človekovi
svobodi, češ da je dovolj biti dober in ničesar ne delati, Luther odgovarja:
»Tako bi pač bilo, če bi bil ti zgolj notranji človek in postal povsem not-
ranji in duhoven, a to se ne bo zgodilo do sodnega dne. Na zemlji je in
bo zgolj začetek in naraščanje v tej smeri, ki bo dovršeno šele na onem
svetu.« […] Po Luthru zunanji človek – in ustvarjeni svet – ne premine
toliko zaradi ontološke minljivosti vsega zunanjega, medtem ko naj bi
notranji človek obstal zaradi ontološke udeleženosti na Božji večnosti.
[…] Da bo zunanji človek obstajal do sodnega dne hkrati z notranjim,
potem pa bo prešel/preminul, tako po Luthru pomeni, da lahko zunanje-
ga človeka imenujemo stari človek, medtem ko je notranji človek na novo
nastali človek in zasluži, da ga imenujemo novi človek. […] Razlikovanje
med starim in novim človekom, ki ga Luther od vsega začetka uporab-
lja vzporedno z razlikovanjem med notranjim in zunanjim, je predvsem
kristološko pogojeno. […]
159
