Page 162 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 162
bilo je povedano
Duša – to je notranji človek – je mesto odločanja o človekovi svobodi
in nesvobodi, ker živi od tega, da »ima besedo«. Ne svojo lastno besedo,
ampak tujo, Božjo besedo, ki nagovarja človeka in prav s tem razlikuje/
razločuje [unterscheidet] notranjega človeka od zunanjega, novega od
starega. Od zunaj prihajajoča Božja beseda šele obrne človeka navznot-
er in ga s tem kot notranjega človeka razloči od njega samega kot zunan
jega. S tem je tudi povedano, da je notranji človek konstituiran od zu-
naj. K sebi pride od zunaj. […]
[80– 82] V nasprotju z vase, v svojo notranjost, zaprtim jazom, se
notranji človek pusti priklicati iz sebe in zmore iziti iz sebe ter tako po
stati novi človek. Notranji človek lahko zapusti sebe, se lahko napoti pro-
ti drugim, se jim lahko posveti in se lahko zanese nanje. Ker mu evange-
lij nalaga, da se »preda Kristusu in mu zaupa«, mora notranji človek iziti
iz sebe, da bi tako – pri nekom drugem! – postal novi človek. Notranji
človek je po besedi, ki ga nagovarja, obrnjen navznoter in hkrati s tem
odvrnjen od sebe. Navznoter obrnjeni človek obstaja v obratu od znot-
raj navzven. […] Notranji človek je tako v nastajanju in v je v tem smis-
lu novi človek; le ko ostaja pri sebi, je nujno stari človek. […] Kot je rekel
Luther v drugem kontekstu, bi bil tak nase fiksiran človek, homo incur-
vatus in se, vase zakrivljen človek, ki »išče v vsem le sebe in sebi prikro-
ji ne le materialne, ampak tudi duhovne dobrine.« […]
Glede na dejansko nesvobodo človeka je zatrjevanje, da notranji
človek lahko gre iz sebe, le nekaj abstraktnega. Krščansko oznanilo je
usmerjeno k temu, da bi to postalo konkretno, da bi se udejanjilo. […]
Božja beseda je namreč tista, ki notranjemu človeku dovoli, da gre iz
sebe. Z dogoditvijo Božje besede postane stavek, da notranji človek –
v nasprotju z zunanjim – lahko gre iz sebe, konkreten in splošno velja-
ven stavek. Notranji človek je človek, ki je poklican, da izide iz sebe; v
konkretnosti je to vedno človek, ki je poklican iz svoje izgubljenosti. […]
6. Vesela zamenjava: človek kot bitje obrata
[83–87] Nobene stvari ni ne na nebu in ne na zemlji, po kateri in v
kateri bi bila duša živa in svobodna, razen Božje besede o Kristusu. […]
Luther poudarja, »da ni dovolj pridiga, ki predstavlja Kristusa in nje-
160
Duša – to je notranji človek – je mesto odločanja o človekovi svobodi
in nesvobodi, ker živi od tega, da »ima besedo«. Ne svojo lastno besedo,
ampak tujo, Božjo besedo, ki nagovarja človeka in prav s tem razlikuje/
razločuje [unterscheidet] notranjega človeka od zunanjega, novega od
starega. Od zunaj prihajajoča Božja beseda šele obrne človeka navznot-
er in ga s tem kot notranjega človeka razloči od njega samega kot zunan
jega. S tem je tudi povedano, da je notranji človek konstituiran od zu-
naj. K sebi pride od zunaj. […]
[80– 82] V nasprotju z vase, v svojo notranjost, zaprtim jazom, se
notranji človek pusti priklicati iz sebe in zmore iziti iz sebe ter tako po
stati novi človek. Notranji človek lahko zapusti sebe, se lahko napoti pro-
ti drugim, se jim lahko posveti in se lahko zanese nanje. Ker mu evange-
lij nalaga, da se »preda Kristusu in mu zaupa«, mora notranji človek iziti
iz sebe, da bi tako – pri nekom drugem! – postal novi človek. Notranji
človek je po besedi, ki ga nagovarja, obrnjen navznoter in hkrati s tem
odvrnjen od sebe. Navznoter obrnjeni človek obstaja v obratu od znot-
raj navzven. […] Notranji človek je tako v nastajanju in v je v tem smis-
lu novi človek; le ko ostaja pri sebi, je nujno stari človek. […] Kot je rekel
Luther v drugem kontekstu, bi bil tak nase fiksiran človek, homo incur-
vatus in se, vase zakrivljen človek, ki »išče v vsem le sebe in sebi prikro-
ji ne le materialne, ampak tudi duhovne dobrine.« […]
Glede na dejansko nesvobodo človeka je zatrjevanje, da notranji
človek lahko gre iz sebe, le nekaj abstraktnega. Krščansko oznanilo je
usmerjeno k temu, da bi to postalo konkretno, da bi se udejanjilo. […]
Božja beseda je namreč tista, ki notranjemu človeku dovoli, da gre iz
sebe. Z dogoditvijo Božje besede postane stavek, da notranji človek –
v nasprotju z zunanjim – lahko gre iz sebe, konkreten in splošno velja-
ven stavek. Notranji človek je človek, ki je poklican, da izide iz sebe; v
konkretnosti je to vedno človek, ki je poklican iz svoje izgubljenosti. […]
6. Vesela zamenjava: človek kot bitje obrata
[83–87] Nobene stvari ni ne na nebu in ne na zemlji, po kateri in v
kateri bi bila duša živa in svobodna, razen Božje besede o Kristusu. […]
Luther poudarja, »da ni dovolj pridiga, ki predstavlja Kristusa in nje-
160
