Page 210 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 210
prevod
so skrinje, omare, kamre, kleti, ključavnice in ključi: da bi vsakdo ne
mogel k vsemu. In naj podobne priprave v domači hiši gledajo in skuša-
jo ugotoviti, za kaj se rabijo, ali pa naj jim o njim pripovedujejo njihovi
starši, pestunje, starejši bratci in sestrice. Pri tem pomaga, če se različ-
ne gospodarske reči otroke uči skozi igro in se jim pri tem daje majhne
konje, krave, ovčice, vozičke, lopate, vile, mizice, stolčke, vrčke, skledi-
ce itn. Takšne drobne stvari je treba otrokom dajati ne le zaradi igre in
razvedrila (kajti z nečim se morajo ukvarjati), temveč tudi zato, da pos-
tanejo razumnejši. Učiti malčka pomeni na majhnih stvareh mu počasi
odpirati oči, da bi kasneje za večje ne bil nepripraven.
8. Slabo bi bilo, če bi jih takoj v prvih letih učili politike. Kajti četudi
slišijo, da se kdo imenuje gospod, uradnik, župan, sodnik itn., ne vedo,
kaj, kdaj in pri kom te osebe upravljajo, pa čeprav bi vedeli, so te reči
zanje še preveč oddaljene, da bi jih zastopili, in se jih zato ne primejo
niti ni treba, da bi se jih. More pa biti umestno, da se priučijo osnov po-
litične konverzacije, in to tako, da razumejo (o tem bo beseda tekla tudi
pri nraveh), komu morajo biti podrejeni, na koga pozorni, koga paziti,
da bi tako lahko razumno prebivali v domu z njihovim očetom, mater-
jo in služabniki. Predvsem da vedo, da so se, ko jih kdo pokliče, dolžni
ozreti, se ustaviti in prisluhniti, kaj želi; in tudi lepo odgovoriti, kar so
vprašani, četudi bi šlo za šalo; podobno, kot se v tej dobi igramo z nji-
mi, se je treba z njimi o tem tudi šaliti, da si bodo izostrili svoj razum.
Tako jih je treba učiti in naučiti, da vedo, kdaj se kdo šali in kdaj misli
kakšno stvar resno, tudi jih je treba naučiti, da razumejo in glede na to
vedo, kdaj se na šalo odgovori s šalo in kdaj je treba brez šale narediti
tisto, kar je ukazano. To se bodo otroci brez težav naučili razbrati z izra-
za obraza in iz kretenj tistega, ki jim kaj pripoveduje in ukazuje za šalo
ali zares, če bodo le tisti, ki otroke vzgajajo, dovolj previdni: da se z ot-
roki ne šalijo kadar koli, zlasti morda ne ob nepravem času in v zvezi z
resnimi rečmi (v zvezi z molitvijo ali kadar jih v zvezi s čim opominjajo
ali karajo), in da se kdaj (morda v šali in iz šale) ne kažejo besne, jezne
ter da z otroki niso surovi. V takem primeru bo otrok zmeden, ker ne
bo vedel, kako kaj razumeti. Kdor hoče imeti razumnega otroka, mora
208
so skrinje, omare, kamre, kleti, ključavnice in ključi: da bi vsakdo ne
mogel k vsemu. In naj podobne priprave v domači hiši gledajo in skuša-
jo ugotoviti, za kaj se rabijo, ali pa naj jim o njim pripovedujejo njihovi
starši, pestunje, starejši bratci in sestrice. Pri tem pomaga, če se različ-
ne gospodarske reči otroke uči skozi igro in se jim pri tem daje majhne
konje, krave, ovčice, vozičke, lopate, vile, mizice, stolčke, vrčke, skledi-
ce itn. Takšne drobne stvari je treba otrokom dajati ne le zaradi igre in
razvedrila (kajti z nečim se morajo ukvarjati), temveč tudi zato, da pos-
tanejo razumnejši. Učiti malčka pomeni na majhnih stvareh mu počasi
odpirati oči, da bi kasneje za večje ne bil nepripraven.
8. Slabo bi bilo, če bi jih takoj v prvih letih učili politike. Kajti četudi
slišijo, da se kdo imenuje gospod, uradnik, župan, sodnik itn., ne vedo,
kaj, kdaj in pri kom te osebe upravljajo, pa čeprav bi vedeli, so te reči
zanje še preveč oddaljene, da bi jih zastopili, in se jih zato ne primejo
niti ni treba, da bi se jih. More pa biti umestno, da se priučijo osnov po-
litične konverzacije, in to tako, da razumejo (o tem bo beseda tekla tudi
pri nraveh), komu morajo biti podrejeni, na koga pozorni, koga paziti,
da bi tako lahko razumno prebivali v domu z njihovim očetom, mater-
jo in služabniki. Predvsem da vedo, da so se, ko jih kdo pokliče, dolžni
ozreti, se ustaviti in prisluhniti, kaj želi; in tudi lepo odgovoriti, kar so
vprašani, četudi bi šlo za šalo; podobno, kot se v tej dobi igramo z nji-
mi, se je treba z njimi o tem tudi šaliti, da si bodo izostrili svoj razum.
Tako jih je treba učiti in naučiti, da vedo, kdaj se kdo šali in kdaj misli
kakšno stvar resno, tudi jih je treba naučiti, da razumejo in glede na to
vedo, kdaj se na šalo odgovori s šalo in kdaj je treba brez šale narediti
tisto, kar je ukazano. To se bodo otroci brez težav naučili razbrati z izra-
za obraza in iz kretenj tistega, ki jim kaj pripoveduje in ukazuje za šalo
ali zares, če bodo le tisti, ki otroke vzgajajo, dovolj previdni: da se z ot-
roki ne šalijo kadar koli, zlasti morda ne ob nepravem času in v zvezi z
resnimi rečmi (v zvezi z molitvijo ali kadar jih v zvezi s čim opominjajo
ali karajo), in da se kdaj (morda v šali in iz šale) ne kažejo besne, jezne
ter da z otroki niso surovi. V takem primeru bo otrok zmeden, ker ne
bo vedel, kako kaj razumeti. Kdor hoče imeti razumnega otroka, mora
208
