Page 66 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 66
razprave, študije
njega odvrnil zastrašujoč dvom, nikoli me ne bo strah, da bi imel pred Bo-
gom svoj prav ... (Kierkegaard 1979, 72)
Kajti, »v odnosu do Boga nimamo nikoli prav, ta misel pomir-
ja muko vsakega dvoma in vliva pogum ter voljo za dejanje«. (str. 76)
Eksistencialna stanja dvom, strah, tesnobo ter obup lahko človek prema-
ga le z brezpogojno vero, je Kierkegaardova maksima. Vera s stališča ve-
rujočega stopi onkraj strahu, tesnobe, dvoma in obupa takrat, ko v njem
dozori odločitev za Boga. »Sklep vere ni nikakršen sklep, temveč odlo-
čitev, zato je dvom izključen.« (Kierkegaard, Ponovitev 1987, 89) Zato:
Vsakokrat ko človeka razžalosti muka dvoma, se bo dvignil nad končno
k neskončnemu, kajti to, da si nikoli ne domišlja, da ima prav pred Bogom,
so krila, s katerimi poleti nad končno, to je tisto hrepenenje, ki išče Boga,
to je ljubezen, ki jo najde v Bogu. (Kierkegaard 1979, 74)
Zdaj razumemo psihološko ozadje Kierkegaardovega suspenza etič-
nega iz poslušnosti Bogu. V tej drži je našel trdnost svoji duševni krh-
kosti, moč, da je premagal eksistencialni strah in dvom, tesnobo in obup.
Tudi po tej značilnosti je predhodnik sedanjega človeka, ki je vse bolj
ujet v stiske eksistencialne muke in vse bolj zgublja zaupanje v raciona-
listično podobo sveta. Zato se oklepa novodobnih mitov: verskega fun-
damentalizma, totalitarnih ideologij in novodobnih magičnih kultov in
ritualov, da bi našel trdno oporo za življenje. Zateka se v črednost, kjer
se čuti varnega, a dejansko ostaja eksistencialno osamljen. Buber ugo-
tavlja, da se danes »človek počuti v svetu kot tujec in samotar«. Pojem
neskončnosti vesolja ukinja vsako varno podobo sveta. »Če pojem ne-
skončnosti vzamemo resno, iz sveta ne moremo več napraviti varnega
prebivališča.« (Buber 1999, 25, 26)
Kierkegaard je našel izhod iz ječe eksistencialne stiske, zato lahko
nagovori tudi današnjega človeka. Njegovo življenjsko izkustvo je, da
posameznik lahko najde trdnost le v sebi in oporo v navezavi na trans
cendenco. Pristna vera omogoča prav to. Posamičnik mora postati on
sam in šele kot tak lahko na osebni ravni vstopi v odnos z Absolutnim
v moči vere, ki ni racionalno utemeljena, ampak izkustveno, in s tem
64
njega odvrnil zastrašujoč dvom, nikoli me ne bo strah, da bi imel pred Bo-
gom svoj prav ... (Kierkegaard 1979, 72)
Kajti, »v odnosu do Boga nimamo nikoli prav, ta misel pomir-
ja muko vsakega dvoma in vliva pogum ter voljo za dejanje«. (str. 76)
Eksistencialna stanja dvom, strah, tesnobo ter obup lahko človek prema-
ga le z brezpogojno vero, je Kierkegaardova maksima. Vera s stališča ve-
rujočega stopi onkraj strahu, tesnobe, dvoma in obupa takrat, ko v njem
dozori odločitev za Boga. »Sklep vere ni nikakršen sklep, temveč odlo-
čitev, zato je dvom izključen.« (Kierkegaard, Ponovitev 1987, 89) Zato:
Vsakokrat ko človeka razžalosti muka dvoma, se bo dvignil nad končno
k neskončnemu, kajti to, da si nikoli ne domišlja, da ima prav pred Bogom,
so krila, s katerimi poleti nad končno, to je tisto hrepenenje, ki išče Boga,
to je ljubezen, ki jo najde v Bogu. (Kierkegaard 1979, 74)
Zdaj razumemo psihološko ozadje Kierkegaardovega suspenza etič-
nega iz poslušnosti Bogu. V tej drži je našel trdnost svoji duševni krh-
kosti, moč, da je premagal eksistencialni strah in dvom, tesnobo in obup.
Tudi po tej značilnosti je predhodnik sedanjega človeka, ki je vse bolj
ujet v stiske eksistencialne muke in vse bolj zgublja zaupanje v raciona-
listično podobo sveta. Zato se oklepa novodobnih mitov: verskega fun-
damentalizma, totalitarnih ideologij in novodobnih magičnih kultov in
ritualov, da bi našel trdno oporo za življenje. Zateka se v črednost, kjer
se čuti varnega, a dejansko ostaja eksistencialno osamljen. Buber ugo-
tavlja, da se danes »človek počuti v svetu kot tujec in samotar«. Pojem
neskončnosti vesolja ukinja vsako varno podobo sveta. »Če pojem ne-
skončnosti vzamemo resno, iz sveta ne moremo več napraviti varnega
prebivališča.« (Buber 1999, 25, 26)
Kierkegaard je našel izhod iz ječe eksistencialne stiske, zato lahko
nagovori tudi današnjega človeka. Njegovo življenjsko izkustvo je, da
posameznik lahko najde trdnost le v sebi in oporo v navezavi na trans
cendenco. Pristna vera omogoča prav to. Posamičnik mora postati on
sam in šele kot tak lahko na osebni ravni vstopi v odnos z Absolutnim
v moči vere, ki ni racionalno utemeljena, ampak izkustveno, in s tem
64
