Page 71 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 31, ISSN 2590-9754
P. 71
Peter Kovačič Peršin
njenih uslužbencev pod vprašaj. Nič drugače se ni in se ne dogaja s ka-
toliško cerkvijo. Ob tem pa, ko je v svojih spisih preverjal problem krš
čanske vere ter vernost in etos kristjanov, je odprl ne le za protestantsko
teologijo ampak za krščanstvo nasploh bistveno vprašanje osebne vere in
izvornega krščanskega etosa. V tem je spet aktualen prav za današnji čas
sekulariziranega krščanstva in razraščajočega etičnega relativizma. Zato
je odločilno vplival na eksistencialistično in personalistično teologijo,
tako protestantsko in tudi katoliško, predvsem na moralno teologijo.
Vplivni protestantski teolog Paul Tillich, velik kritik nacistične ideo-
logije, je Kierkegaardovo razumevanje krščanskega etosa postavil za te-
melj sodobne etike in krščanske moralne teologije. V svoji Sistematični
teologiji ugotavlja, da je
»morala funkcija človeka kot človeka«. Z moralnim ravnanjem človek
vzpostavlja sebe kot osebo, postaja humano bitje, ker razvije zavest od-
govornosti do sebe in do drugega. Odgovornost je temeljna drža moralne
zavesti. Kot socialna, kulturna, humana in duhovna bitja se vzpostavlja-
mo šele z moralnim ravnanjem. Človek brez morale ni razvil ene temelj-
nih razsežnosti svoje narave, namreč človečnosti. V tem smislu bi bil člo-
veško bitje le v biološkem, ne pa tudi v socialnem, humanem in duhovnem
smislu. Tillich razume moralnost tudi kot »funkcijo življenja, ki konstitu-
ira območje duha«. (Hedžet Toth 2002, 98)
Z moralnim delovanjem človek presega samega sebe, svojo psihofi-
zično naravo in s tem svoje bivanje dviga v območje duha.
Judovski mislec Emmanuel Lévinas, ki je edini svoje rodbine preživel
holokavst, je nadgradil to misel. Spraševal se je, kako racionalistična filo-
zofija, s katero se je ponašal nemški intelekt, ni znala uveljaviti najosnov-
nejše etične zahteve o nedotakljivosti človeškega življenja, in je doumel:
Pred odkritjem biti kot temelja razumevanja in smisla bivajočosti stoji
odnos z bivajočim; ta se izraža v dejstvu, da etično stoji pred ontološkim.
(Levinas 1976, 310)
V tej ugotovitvi stoji jedro njegove kritike Heideggerjeve filozofije in
njene odtujenosti od stvarnega življenja. V osnovi je to Levinasovo spo
69
njenih uslužbencev pod vprašaj. Nič drugače se ni in se ne dogaja s ka-
toliško cerkvijo. Ob tem pa, ko je v svojih spisih preverjal problem krš
čanske vere ter vernost in etos kristjanov, je odprl ne le za protestantsko
teologijo ampak za krščanstvo nasploh bistveno vprašanje osebne vere in
izvornega krščanskega etosa. V tem je spet aktualen prav za današnji čas
sekulariziranega krščanstva in razraščajočega etičnega relativizma. Zato
je odločilno vplival na eksistencialistično in personalistično teologijo,
tako protestantsko in tudi katoliško, predvsem na moralno teologijo.
Vplivni protestantski teolog Paul Tillich, velik kritik nacistične ideo-
logije, je Kierkegaardovo razumevanje krščanskega etosa postavil za te-
melj sodobne etike in krščanske moralne teologije. V svoji Sistematični
teologiji ugotavlja, da je
»morala funkcija človeka kot človeka«. Z moralnim ravnanjem človek
vzpostavlja sebe kot osebo, postaja humano bitje, ker razvije zavest od-
govornosti do sebe in do drugega. Odgovornost je temeljna drža moralne
zavesti. Kot socialna, kulturna, humana in duhovna bitja se vzpostavlja-
mo šele z moralnim ravnanjem. Človek brez morale ni razvil ene temelj-
nih razsežnosti svoje narave, namreč človečnosti. V tem smislu bi bil člo-
veško bitje le v biološkem, ne pa tudi v socialnem, humanem in duhovnem
smislu. Tillich razume moralnost tudi kot »funkcijo življenja, ki konstitu-
ira območje duha«. (Hedžet Toth 2002, 98)
Z moralnim delovanjem človek presega samega sebe, svojo psihofi-
zično naravo in s tem svoje bivanje dviga v območje duha.
Judovski mislec Emmanuel Lévinas, ki je edini svoje rodbine preživel
holokavst, je nadgradil to misel. Spraševal se je, kako racionalistična filo-
zofija, s katero se je ponašal nemški intelekt, ni znala uveljaviti najosnov-
nejše etične zahteve o nedotakljivosti človeškega življenja, in je doumel:
Pred odkritjem biti kot temelja razumevanja in smisla bivajočosti stoji
odnos z bivajočim; ta se izraža v dejstvu, da etično stoji pred ontološkim.
(Levinas 1976, 310)
V tej ugotovitvi stoji jedro njegove kritike Heideggerjeve filozofije in
njene odtujenosti od stvarnega življenja. V osnovi je to Levinasovo spo
69
