Page 144 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 144
bilo je povedano
Dejanja apostolov in Pavlu pripisana pisma so v nam ohranjeni obliki
60 let mlajša od Razodetja.
Kmalu so tudi v marksističnih in socialističnih krogih nastala dela o
izvoru krščanstva in prvotnem krščanstvu, ki so se sklicevala na Engelsa
ali izhajala iz njegovih tez.11 Tudi v njih bi lahko razlikovali dve osnovni
usmeritvi. Po radikalni Jezus sploh ni bil zgodovinska osebnost; Jezus
Kristus kot bog, ki umira za ljudi in daje življenje, je mit, ki je nastal v
religijskem prostoru helenizma in ki so ga povezali in predelali z mo-
noteističnimi ter mesijanskimi predstavami judovstva ter iz propagan-
dno-konkurenčnih razlogov utelesili in ozemljili v izmišljenem »Jezusu
iz Nazareta«. Pravi ustanovitelj krščanstva naj bi bil Pavel, Jud, ki je de-
loval v diaspori heleniziranih mest in uspešno povezal vse te sestavine.
Po drugi usmeritvi, prevladujoči in zgodovinsko verjetnejši, naj bi bil
Jezus iz Nazareta, Jezus Galilejec, vendarle zgodovinska osebnost, okrog
katere naj bi se kasneje – mimo njega in njegovih prvih sledilcev – pre-
ko Judov v diaspori v grško- rimskem svetu napletle legende, mu pripi-
sale besede in ravnanja v skladu z verovanji in pričakovanji tega okolja.
Avtorji obeh usmeritev pa so kot marksisti in sociologi poudarjali, da
vprašanje zgodovinskosti Jezusa ni niti bistveno niti posebej pomembno
za razumevanje nastanka krščanstva; ključne so družbenozgodovinske
in družbenopsihološke okoliščine, interesi, stiske, pričakovanja in vero-
vanja ljudi. Zagovorniki mitološke teze so nastanek novozaveznih teks-
tov datirali praviloma pozno, proti koncu prvega stoletja in v drugo sto-
letje; zagovorniki zgodovinskosti Jezusa so priznavali in iskali zgodnejše
datume, in sicer v drugi polovici prvega stoletja. Prvi so bili usmerjeni
11 Tudi pri nas poznamo leta 1953 prevedeno delo Karla Kautskega (1854–1938), tako
rekoč Engelsovega naslednika v nemški socialni demokraciji, Izvor krščanstva
(1908). Ne gre seveda pozabiti vodilnih sociologov (religije) zunaj marksističnih
in socialističnih krogov, Maxa Webra in Ernsta Troeltscha, ki sta se v raziskova-
nju družbenih izvorov in okvirov delovanja krščanstva posredno ali neposredno
soočala z (Engelsovo) »materialistično koncepcijo«, ji dala delno priznanje in jo
hkrati kritizirala. O Troeltschu obsežno pišemo v naši reviji, v številki 13-14 (2011),
o Webru glej v isti reviji članek Marka Kerševana v št. 23-24 (2016).V tematski
številki revije Social Compass, posvečeni sociologiji izvorov/začetkov krščanstva,
so kot »trije iniciatorji« te sociologije označeni in predstavljeni Engels, Weber in
Troeltsch. (Wackenheim 1992, 183–205)
378
Dejanja apostolov in Pavlu pripisana pisma so v nam ohranjeni obliki
60 let mlajša od Razodetja.
Kmalu so tudi v marksističnih in socialističnih krogih nastala dela o
izvoru krščanstva in prvotnem krščanstvu, ki so se sklicevala na Engelsa
ali izhajala iz njegovih tez.11 Tudi v njih bi lahko razlikovali dve osnovni
usmeritvi. Po radikalni Jezus sploh ni bil zgodovinska osebnost; Jezus
Kristus kot bog, ki umira za ljudi in daje življenje, je mit, ki je nastal v
religijskem prostoru helenizma in ki so ga povezali in predelali z mo-
noteističnimi ter mesijanskimi predstavami judovstva ter iz propagan-
dno-konkurenčnih razlogov utelesili in ozemljili v izmišljenem »Jezusu
iz Nazareta«. Pravi ustanovitelj krščanstva naj bi bil Pavel, Jud, ki je de-
loval v diaspori heleniziranih mest in uspešno povezal vse te sestavine.
Po drugi usmeritvi, prevladujoči in zgodovinsko verjetnejši, naj bi bil
Jezus iz Nazareta, Jezus Galilejec, vendarle zgodovinska osebnost, okrog
katere naj bi se kasneje – mimo njega in njegovih prvih sledilcev – pre-
ko Judov v diaspori v grško- rimskem svetu napletle legende, mu pripi-
sale besede in ravnanja v skladu z verovanji in pričakovanji tega okolja.
Avtorji obeh usmeritev pa so kot marksisti in sociologi poudarjali, da
vprašanje zgodovinskosti Jezusa ni niti bistveno niti posebej pomembno
za razumevanje nastanka krščanstva; ključne so družbenozgodovinske
in družbenopsihološke okoliščine, interesi, stiske, pričakovanja in vero-
vanja ljudi. Zagovorniki mitološke teze so nastanek novozaveznih teks-
tov datirali praviloma pozno, proti koncu prvega stoletja in v drugo sto-
letje; zagovorniki zgodovinskosti Jezusa so priznavali in iskali zgodnejše
datume, in sicer v drugi polovici prvega stoletja. Prvi so bili usmerjeni
11 Tudi pri nas poznamo leta 1953 prevedeno delo Karla Kautskega (1854–1938), tako
rekoč Engelsovega naslednika v nemški socialni demokraciji, Izvor krščanstva
(1908). Ne gre seveda pozabiti vodilnih sociologov (religije) zunaj marksističnih
in socialističnih krogov, Maxa Webra in Ernsta Troeltscha, ki sta se v raziskova-
nju družbenih izvorov in okvirov delovanja krščanstva posredno ali neposredno
soočala z (Engelsovo) »materialistično koncepcijo«, ji dala delno priznanje in jo
hkrati kritizirala. O Troeltschu obsežno pišemo v naši reviji, v številki 13-14 (2011),
o Webru glej v isti reviji članek Marka Kerševana v št. 23-24 (2016).V tematski
številki revije Social Compass, posvečeni sociologiji izvorov/začetkov krščanstva,
so kot »trije iniciatorji« te sociologije označeni in predstavljeni Engels, Weber in
Troeltsch. (Wackenheim 1992, 183–205)
378
