Page 15 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 15
majda merše
– Najpomembnejši Bohoričev slovaropisni dosežek predstavlja šest
trojezičnih slovarčkov s slovenskim izhodiščem,10 vključenih v slov-
nico Articae horulae ſucciſivae (1584) z namenom, da bi ponazori-
li, hkrati pa (ob ustrezni problemski razširitvi, vezani na konkretne
zglede) potrdili uvodno predstavljeno oblikoslovno tipologijo imen
(nomen)11 in glagolov. Imenski slovarčki so dodani na straneh 48–
54, 56–60 in 61–63, glagolski pa na straneh 114–116, 128–134 in 147–
151. Tudi ob njih so dosedanje obravnave izpostavile različno pro-
blematiko. Posebej natančno so bile z različnih vidikov raziskane
podiztočnice oz. podgesla: glede abecednega zaporedja z omembo
vseh odklonov, glede pomenskega razmerja med iztočnico in podiz-
točnico, glede njihove izvorne različnosti, glede slovnične (navadno
oblikoslovne) ujemalnosti, kamor sodi tudi vidsko ujemanje pri gla-
golskih geslih in podgeslih, itd. (npr. Toporišič 1987, 306–10; Gjurin
1989).
Bohorič je z naštetimi slovarji oblikujočemu se slovenskemu slova-
ropisju ponudil več načinov slovarskega prikaza slovenskega (knjižne-
ga) jezika 16. stoletja.
0.1 Pričujoči prispevek ima namen ponovno opozoriti na večvrstno
(slovnično in leksikološko, z njima pa tudi slovaropisno) informativno-
st slovarčkov, ki predstavlja dragocen prispevek oblikujočemu se sloven-
skemu slovaropisju. Na vplivnost in trajnejšo umeščenost Bohoričeve
slovaropisne dejavnosti v veliki meri kaže upoštevanje besedja, zajetega v
večjezične slovarčke v slovnici, v obeh neposredno sledečih Megiserjevih
večjezičnih slovarjih z vključenim slovenskim (ustrezničnim) jezikom,
10 Stabej npr. slovarčke iz Bohoričeve slovnice različno vrednoti: v sestavku o zgo-
dovini slovenskih slovarjev navaja, da »oba Dalmatinova Registra l. 1578 in 1584
ter Bohoričeva slovnica l. 1584 niso pravi slovarji«; prvi pravi slovar, ki vključu-
je tudi slovenščino, je MD 1592 (Stabej 1963, 68). Pet let kasneje pa poudarja, da so
prav slovarčki v Bohoričevi slovnici prvi pravi slovensko-latinsko-nemški slovar
(Stabej 1968, 130).
11 Bohorič besedno vrsto, poimenovano ime (nomen), deli na lastna in občna imena,
k zadnjim pa prišteva samostalnik in pridevnik (BH 1584, 40).
249
– Najpomembnejši Bohoričev slovaropisni dosežek predstavlja šest
trojezičnih slovarčkov s slovenskim izhodiščem,10 vključenih v slov-
nico Articae horulae ſucciſivae (1584) z namenom, da bi ponazori-
li, hkrati pa (ob ustrezni problemski razširitvi, vezani na konkretne
zglede) potrdili uvodno predstavljeno oblikoslovno tipologijo imen
(nomen)11 in glagolov. Imenski slovarčki so dodani na straneh 48–
54, 56–60 in 61–63, glagolski pa na straneh 114–116, 128–134 in 147–
151. Tudi ob njih so dosedanje obravnave izpostavile različno pro-
blematiko. Posebej natančno so bile z različnih vidikov raziskane
podiztočnice oz. podgesla: glede abecednega zaporedja z omembo
vseh odklonov, glede pomenskega razmerja med iztočnico in podiz-
točnico, glede njihove izvorne različnosti, glede slovnične (navadno
oblikoslovne) ujemalnosti, kamor sodi tudi vidsko ujemanje pri gla-
golskih geslih in podgeslih, itd. (npr. Toporišič 1987, 306–10; Gjurin
1989).
Bohorič je z naštetimi slovarji oblikujočemu se slovenskemu slova-
ropisju ponudil več načinov slovarskega prikaza slovenskega (knjižne-
ga) jezika 16. stoletja.
0.1 Pričujoči prispevek ima namen ponovno opozoriti na večvrstno
(slovnično in leksikološko, z njima pa tudi slovaropisno) informativno-
st slovarčkov, ki predstavlja dragocen prispevek oblikujočemu se sloven-
skemu slovaropisju. Na vplivnost in trajnejšo umeščenost Bohoričeve
slovaropisne dejavnosti v veliki meri kaže upoštevanje besedja, zajetega v
večjezične slovarčke v slovnici, v obeh neposredno sledečih Megiserjevih
večjezičnih slovarjih z vključenim slovenskim (ustrezničnim) jezikom,
10 Stabej npr. slovarčke iz Bohoričeve slovnice različno vrednoti: v sestavku o zgo-
dovini slovenskih slovarjev navaja, da »oba Dalmatinova Registra l. 1578 in 1584
ter Bohoričeva slovnica l. 1584 niso pravi slovarji«; prvi pravi slovar, ki vključu-
je tudi slovenščino, je MD 1592 (Stabej 1963, 68). Pet let kasneje pa poudarja, da so
prav slovarčki v Bohoričevi slovnici prvi pravi slovensko-latinsko-nemški slovar
(Stabej 1968, 130).
11 Bohorič besedno vrsto, poimenovano ime (nomen), deli na lastna in občna imena,
k zadnjim pa prišteva samostalnik in pridevnik (BH 1584, 40).
249
