Page 156 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 156
bilo je povedano
zlomu in uničenju templja (ter koncu tempeljske duhovščine) pa farizeji,
tako doma v Palestini kot v judovski diaspori. Judovski kristjani, ebioni-
ti, ki so še ohranili obredno vezanost na judovsko skupnost (obrezova-
nje, predpisi o prehrani), so se verjetno že v času upora večinoma umak-
nili iz Palestine, a ostali tudi v judovskih skupnostih v diaspori izolirani,
dokler niso bili iz njih in sinagog sploh izrecno izključeni. Vedno bolj
so bili manjšina tudi v samih krščanskih občinah v mestih. V njih so
začeli prevladovati nejudovski sledilci Jezusovega evangelija, saj jim je
ta – drugače kot siceršnje judovske skupnosti – na široko odpiral vrata.
S svojo eshatologijo bližnjega nastopa drugačnega časa in sveta, s pa-
vlinskim poudarjanjem individualnega milostnega opravičenja in odre-
šenja po Kristusu pa tudi s svojim monoteizmom, trdno dekaloško eti-
ko in hkratnim razglašanjem Božje milosti in ljubezni ter z negovanjem
moralne in socialne solidarnosti v svojih verskih skupnostih je bilo kr-
ščanstvo privlačno za marginalne, odrinjene, izločene in/ali iščoče no-
vih, jasnih verskih, moralnih in življenjskih vodil v etnično in versko
pluralističnih, multikulturnih helenističnih mestih. (Markschies 2006;
Winkelmann 1996; Ebner 2012). Gotovo je bilo takih več v nižjih, ljud-
skih slojih, kot nakazujejo Pavlovo pismo Korintčanom (1 Kor 1,26) in
redki ohranjeni fragmenti iz spisov izobraženih rimskih kritikov kr-
ščanstva (Kelsos). Prvo širjenje krščanstva v mestih se je dogajalo v času
vzpona in prosperitete Rimskega imperija 1. in 2. stoletja; ko je ta v 3. in
4. stoletju zapadel v krize in zaostrena notranja nasprotja, je začelo pri-
tegovati čedalje več ljudi tudi iz višjih in izobraženih slojev. Kot kažejo
Pavlova pisma in rimski viri (ki govore o kristjanih iz vseh slojev pre-
bivalstva), so bili taki posamezniki v krščanskih občinah že prej, nena-
zadnje samostojne in osamljene ženske iz višjih slojev (tako naj bi bila
kristjanka, »ateistka«, celo nečakinja cesarja Domiciiana). Rimski impe-
rij in njegova mesta so bili politeistični in multikulturni prostor, toleran-
ten do vseh religij in vseh obredov (če niso povzročali družbenih eksce-
sov, kot na primer bakanalije), tudi do judovskih in tudi do kristjanov.
Kristjani (in Judje) so bili netolerantni, izključujoči v tem smislu, da
so zavračali vse bogove in obrede. Zato so bili pogosto označevani za
ateiste in tudi kot taki deležni občasnih krajevnih napadov in pogro-
390
zlomu in uničenju templja (ter koncu tempeljske duhovščine) pa farizeji,
tako doma v Palestini kot v judovski diaspori. Judovski kristjani, ebioni-
ti, ki so še ohranili obredno vezanost na judovsko skupnost (obrezova-
nje, predpisi o prehrani), so se verjetno že v času upora večinoma umak-
nili iz Palestine, a ostali tudi v judovskih skupnostih v diaspori izolirani,
dokler niso bili iz njih in sinagog sploh izrecno izključeni. Vedno bolj
so bili manjšina tudi v samih krščanskih občinah v mestih. V njih so
začeli prevladovati nejudovski sledilci Jezusovega evangelija, saj jim je
ta – drugače kot siceršnje judovske skupnosti – na široko odpiral vrata.
S svojo eshatologijo bližnjega nastopa drugačnega časa in sveta, s pa-
vlinskim poudarjanjem individualnega milostnega opravičenja in odre-
šenja po Kristusu pa tudi s svojim monoteizmom, trdno dekaloško eti-
ko in hkratnim razglašanjem Božje milosti in ljubezni ter z negovanjem
moralne in socialne solidarnosti v svojih verskih skupnostih je bilo kr-
ščanstvo privlačno za marginalne, odrinjene, izločene in/ali iščoče no-
vih, jasnih verskih, moralnih in življenjskih vodil v etnično in versko
pluralističnih, multikulturnih helenističnih mestih. (Markschies 2006;
Winkelmann 1996; Ebner 2012). Gotovo je bilo takih več v nižjih, ljud-
skih slojih, kot nakazujejo Pavlovo pismo Korintčanom (1 Kor 1,26) in
redki ohranjeni fragmenti iz spisov izobraženih rimskih kritikov kr-
ščanstva (Kelsos). Prvo širjenje krščanstva v mestih se je dogajalo v času
vzpona in prosperitete Rimskega imperija 1. in 2. stoletja; ko je ta v 3. in
4. stoletju zapadel v krize in zaostrena notranja nasprotja, je začelo pri-
tegovati čedalje več ljudi tudi iz višjih in izobraženih slojev. Kot kažejo
Pavlova pisma in rimski viri (ki govore o kristjanih iz vseh slojev pre-
bivalstva), so bili taki posamezniki v krščanskih občinah že prej, nena-
zadnje samostojne in osamljene ženske iz višjih slojev (tako naj bi bila
kristjanka, »ateistka«, celo nečakinja cesarja Domiciiana). Rimski impe-
rij in njegova mesta so bili politeistični in multikulturni prostor, toleran-
ten do vseh religij in vseh obredov (če niso povzročali družbenih eksce-
sov, kot na primer bakanalije), tudi do judovskih in tudi do kristjanov.
Kristjani (in Judje) so bili netolerantni, izključujoči v tem smislu, da
so zavračali vse bogove in obrede. Zato so bili pogosto označevani za
ateiste in tudi kot taki deležni občasnih krajevnih napadov in pogro-
390
