Page 155 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 155
marko kerševan
sama razlika med Judi in Nejudi. Če Postave tako rekoč nihče ne more
zares uresničevati, potem ne more z njo (s svojimi »deli postave«, z iz-
vrševanjem obredov in družbenih pravil) utemeljevati in opravičevati
svojega družbenega položaja in končno tudi posebnega položaja Judov.
Taka »delegitimizacija« socialnih in etničnih neenakosti usmerja k so-
cialni kritičnosti in hkrati svojevrstni solidarnosti navznoter ter k bri-
sanju meja navzven.
Če je bilo oznanjevanje usmerjeno najprej samo k Judom in bliž-
njim pa ubogim in ponižanim, začne kmalu odpirati vrata vsem. To še
ni Pavlov univerzalizem, a kal zanj je že tu. Neposredno so ta radikali-
zem lahko živeli in zahtevali le tisti, ki so bili dejansko ali po svoji volji
izključeni iz obstoječih skupnosti in ustanov: potujoči brez doma, dru-
žine, lastnine; ti pa so gotovo prej našli odmev pri ljudeh, ki so temu bili
blizu sami, tako ali drugače marginalizirani, odrinjeni, podrejeni v ob-
stoječih skupnostih in ustanovah. Toda njihov radikalizem je odpiral
vrata tudi drugim in ti drugi, Nejudje, bogatejši, izobraženi, vplivni, so
kasneje s svoje strani spet vplivali na (pre)usmeritev, primernejšo svoje-
mu položaju in doživljanju.
Tako lahko razložimo opazen prehod od ostrega zavračanja družine
in bogastva, celo lastnine sploh, v evangelijih (»kdor ne sovraži očeta in
mater …«, »kdor ne proda vsega in razdeli ubogim …«, – »ne more biti
moj učenec«; »prišel sem, da ločim brata od brata, očeta od sina …«) k
blagemu družinskemu patriarhalizmu in dobrodelni uporabi lastnine že
v Pavlovih pismih mestnim občinam. Najstarejši evangelij s svojim obi-
ljem opisov čudežev in magičnih praks posebej priča o usmerjenosti in
odmevnosti gibanja med biblijsko neizobraženim ljudstvom podeželja.
Maloštevilno gibanje je v konkurenci z drugimi reformnimi in upor-
nimi gibanji v takratni Palestini doživljalo vzpone in padce. Evangeliji
pišejo o Jezusovem zmagoslavnem prihodu v Jeruzalem in o tem, kako se
je jeruzalemska »ulica« med Jezusom in uporniškim ‒ zelotskim Barabo
odločila za slednjega in prepustila Jezusa križanju (oziroma ga je na
hujskanje visoke duhovščine, ki sta ji bila sicer napoti tako Jezus kot ze-
lotski upornik, celo zahtevala). Jezusovo gibanje je (p)ostalo med Judi
marginalno. Prevladali so najprej zeloti/uporniki, po njihovem končnem
389
sama razlika med Judi in Nejudi. Če Postave tako rekoč nihče ne more
zares uresničevati, potem ne more z njo (s svojimi »deli postave«, z iz-
vrševanjem obredov in družbenih pravil) utemeljevati in opravičevati
svojega družbenega položaja in končno tudi posebnega položaja Judov.
Taka »delegitimizacija« socialnih in etničnih neenakosti usmerja k so-
cialni kritičnosti in hkrati svojevrstni solidarnosti navznoter ter k bri-
sanju meja navzven.
Če je bilo oznanjevanje usmerjeno najprej samo k Judom in bliž-
njim pa ubogim in ponižanim, začne kmalu odpirati vrata vsem. To še
ni Pavlov univerzalizem, a kal zanj je že tu. Neposredno so ta radikali-
zem lahko živeli in zahtevali le tisti, ki so bili dejansko ali po svoji volji
izključeni iz obstoječih skupnosti in ustanov: potujoči brez doma, dru-
žine, lastnine; ti pa so gotovo prej našli odmev pri ljudeh, ki so temu bili
blizu sami, tako ali drugače marginalizirani, odrinjeni, podrejeni v ob-
stoječih skupnostih in ustanovah. Toda njihov radikalizem je odpiral
vrata tudi drugim in ti drugi, Nejudje, bogatejši, izobraženi, vplivni, so
kasneje s svoje strani spet vplivali na (pre)usmeritev, primernejšo svoje-
mu položaju in doživljanju.
Tako lahko razložimo opazen prehod od ostrega zavračanja družine
in bogastva, celo lastnine sploh, v evangelijih (»kdor ne sovraži očeta in
mater …«, »kdor ne proda vsega in razdeli ubogim …«, – »ne more biti
moj učenec«; »prišel sem, da ločim brata od brata, očeta od sina …«) k
blagemu družinskemu patriarhalizmu in dobrodelni uporabi lastnine že
v Pavlovih pismih mestnim občinam. Najstarejši evangelij s svojim obi-
ljem opisov čudežev in magičnih praks posebej priča o usmerjenosti in
odmevnosti gibanja med biblijsko neizobraženim ljudstvom podeželja.
Maloštevilno gibanje je v konkurenci z drugimi reformnimi in upor-
nimi gibanji v takratni Palestini doživljalo vzpone in padce. Evangeliji
pišejo o Jezusovem zmagoslavnem prihodu v Jeruzalem in o tem, kako se
je jeruzalemska »ulica« med Jezusom in uporniškim ‒ zelotskim Barabo
odločila za slednjega in prepustila Jezusa križanju (oziroma ga je na
hujskanje visoke duhovščine, ki sta ji bila sicer napoti tako Jezus kot ze-
lotski upornik, celo zahtevala). Jezusovo gibanje je (p)ostalo med Judi
marginalno. Prevladali so najprej zeloti/uporniki, po njihovem končnem
389
