Page 157 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 157
marko kerševan
mov.18 Odnos do njih se je na državni ravni zaostril v sistematična pre-
ganjanja, ko/ker so zavračali tudi dolžne obredne počastitve cesarja
(kot »boga«), in to takrat, ko se je v kriznih letih prav z enotnim dr-
žavnim kultom cesarja prizadevalo povezati, nadgraditi siceršnje ver-
ske, etnične, razredno raznoglasne sestavine rimske družbe. (»Božja«
obredna počastitev cesarja po rimskem pojmovanju seveda ni pome-
nila zahteve, da se opusti čaščenje drugih bogov.) Toda po drugi strani
so bile krščanske občine s svojim obredjem odprte za vse ljudi, ne gle-
de na njihovo etnično, versko in socialno poreklo, če so le opustili svo-
je posebne bogove in obrede. Združevale so ljudi, ki so jih prej razliko-
vale in ločevale posebne religije, posebni obredi in življenjske norme.
Posebej so bile zato privlačne za ljudi, katerih verskoetnične skupnos-
ti so zaradi vojn, selitev, mešanj prebivalstva razpadle, niso se pa mog-
li vključevati v nove verskoetnično zaprte skupnosti. Krščanske verske
občine so tako same postale svojevrstno vezivo znotraj raznoglasnega
religijsko etničnega sveta (kot piše že Engels) in kot take kasneje s svo-
jo organiziranostjo sredstvo in opora rimskim cesarjem 4. stoletja pri
ohranjanju notranje povezanosti oblasti Rimskega imperija. Ampak to
je že kasnejša zgodba/zgodovina.
Facit (z ozirom na Engelsove ocene): gotovo so tudi v krščanskih sku-
pnostih v mestih kot novem glavnem okolju njihovega obstoja in širje-
nja vsaj v začetku številčno prevladovali ljudje nižjih, revnejših in neiz-
obraženih slojev, tudi sužnjev (toda ni razloga za sklepanje, da predvsem
sužnji). Hkrati pa so bile privlačne za ljudi iz srednjih slojev, ki so bili
oškodovani v obstoječih hierarhičnih ureditvah (pogosto že razpada-
jočih) religijskoetničnih skupnosti (na primer samske ženske). V tem
smislu Max Weber in Troeltsch upravičeno vidita mestne srednje slo-
18 Najpogostejši razlog za občasne krajevne pogrome je bil, da so bili kot manjši-
na s tujimi, nenavadnimi, odmaknjenimi ali celo skrito izvajanimi obredi priro-
čen »grešni kozel« ob raznih frustracijah in nesrečah; kristjanom so pripisovali
iste nečednosti in zločine kot v krščanskem srednjem veku Judom (od spolnih ob-
scenosti do obrednih umorov dojenčkov, kot »poroča« Minicius Felix v v dialogu
Octavius konec 2. stoletja ) (Winkelmann, 24, 30–32). Še posebej, ker/če se je vede-
lo, da kristjani kot »odpadniki« niso bili »priznani« s strani judovskih skupnosti:
judovska vera je bila v imperiju namreč uradno dovoljena (religio licita).
391
mov.18 Odnos do njih se je na državni ravni zaostril v sistematična pre-
ganjanja, ko/ker so zavračali tudi dolžne obredne počastitve cesarja
(kot »boga«), in to takrat, ko se je v kriznih letih prav z enotnim dr-
žavnim kultom cesarja prizadevalo povezati, nadgraditi siceršnje ver-
ske, etnične, razredno raznoglasne sestavine rimske družbe. (»Božja«
obredna počastitev cesarja po rimskem pojmovanju seveda ni pome-
nila zahteve, da se opusti čaščenje drugih bogov.) Toda po drugi strani
so bile krščanske občine s svojim obredjem odprte za vse ljudi, ne gle-
de na njihovo etnično, versko in socialno poreklo, če so le opustili svo-
je posebne bogove in obrede. Združevale so ljudi, ki so jih prej razliko-
vale in ločevale posebne religije, posebni obredi in življenjske norme.
Posebej so bile zato privlačne za ljudi, katerih verskoetnične skupnos-
ti so zaradi vojn, selitev, mešanj prebivalstva razpadle, niso se pa mog-
li vključevati v nove verskoetnično zaprte skupnosti. Krščanske verske
občine so tako same postale svojevrstno vezivo znotraj raznoglasnega
religijsko etničnega sveta (kot piše že Engels) in kot take kasneje s svo-
jo organiziranostjo sredstvo in opora rimskim cesarjem 4. stoletja pri
ohranjanju notranje povezanosti oblasti Rimskega imperija. Ampak to
je že kasnejša zgodba/zgodovina.
Facit (z ozirom na Engelsove ocene): gotovo so tudi v krščanskih sku-
pnostih v mestih kot novem glavnem okolju njihovega obstoja in širje-
nja vsaj v začetku številčno prevladovali ljudje nižjih, revnejših in neiz-
obraženih slojev, tudi sužnjev (toda ni razloga za sklepanje, da predvsem
sužnji). Hkrati pa so bile privlačne za ljudi iz srednjih slojev, ki so bili
oškodovani v obstoječih hierarhičnih ureditvah (pogosto že razpada-
jočih) religijskoetničnih skupnosti (na primer samske ženske). V tem
smislu Max Weber in Troeltsch upravičeno vidita mestne srednje slo-
18 Najpogostejši razlog za občasne krajevne pogrome je bil, da so bili kot manjši-
na s tujimi, nenavadnimi, odmaknjenimi ali celo skrito izvajanimi obredi priro-
čen »grešni kozel« ob raznih frustracijah in nesrečah; kristjanom so pripisovali
iste nečednosti in zločine kot v krščanskem srednjem veku Judom (od spolnih ob-
scenosti do obrednih umorov dojenčkov, kot »poroča« Minicius Felix v v dialogu
Octavius konec 2. stoletja ) (Winkelmann, 24, 30–32). Še posebej, ker/če se je vede-
lo, da kristjani kot »odpadniki« niso bili »priznani« s strani judovskih skupnosti:
judovska vera je bila v imperiju namreč uradno dovoljena (religio licita).
391
