Page 178 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 178
razgledi, vpogledi
lizmu na Slovenskem18 ki Kocbekovih predvojnih filozofskih zapisov še
ni mogla poznati, zato kot prvo slovensko informacijo o italijanski fi-
lozofiji eksistence navaja medvojni zapis v Jutru (1943, št. 20, 164), ko
se je na Slovenskem prvič pojavil termin eksistencializem; istega leta ga
je Gabriel Marcel uvedel v Franciji. V nadaljevanju vendarle piše, da je
»pred vojno prevladovala krščanskoeksistencialistična — personalistič-
na smer. Tedaj je vplivala bolj na mišljenje in na celotno, kulturno, druž-
beno in politično usmeritev skupine, zbrane okrog revije Dejanje. Njen
literarni delež, to je zlasti Kocbekov opus, je dosegel svoj vzpon šele po
vojni. Sicer pa se je po vojni pretežno uveljavila neteistična smer, tako v
mišljenju kakor v literaturi.«
Po analizi slovenskega kulturnopolitičnega položaja v prvem povoj-
nem desetletju na Slovenskem M. Vasič sklepa, »da si je francoski eksis-
tencializem v letih 1950—1952 v slovenski publicistiki pridobil pravico
do obstoja v svoji deželi in sploh v zahodnem svetu. To pa še ni po-
menilo naklonjenosti morebitnim ali dejanskim eksistencializmu so-
rodnim pojavom v slovenski književnosti. Odnos do njih je ostal kri-
tičen, bolj odklonilen kakor ne, pač v skladu z nazorskim izhodiščem
posameznih piscev. Janko Kos, na primer, ki se je zavzemal za prenovitev
slovenske književnosti ob zgledovanju pri Proustu, Joyceu, Faulknerju,
Hemingwayu, je s stališča lastne, ’neuradne’ marksistične estetike, ki
jo je Ziherl deloma odklanjal, menil v Zapiskih s svinčnikom (Beseda
1951/1952), v kritiki Kocbekovih novel, da način prikazovanja resnično-
sti francoskih eksistencialistov ustreza njihovi politični situaciji, česar
pa ni mogoče reči za Strah in pogum, ki da je zunaj slovenskega politič-
nega in filozofskega konteksta.« (Vasič 1983, 829)
Kakor je znano, se je kritika Sartra in z njim vred ateističnega
eksistencializma kmalu pojavila v katoliških filozofskih krogih. Janez
Janžekovič, bližnjik Edvarda Kocbeka, je v zadnjih številkah Nove poti
1954 objavil študijo Sartrova ontologija, eksistencializem, kjer obravna-
va izključno filozofski kompleks njegove misli, opozarja pa tudi na njene
etične implikacije. Iz njegovih izvajanj se bralec dokaj temeljito sezna-
18 Marjeta Vasič, »O eksistencializmu na Slovenskem,« Sodobnost 31, št. 8/9 (1983):
826–36; tukaj 829.
412
lizmu na Slovenskem18 ki Kocbekovih predvojnih filozofskih zapisov še
ni mogla poznati, zato kot prvo slovensko informacijo o italijanski fi-
lozofiji eksistence navaja medvojni zapis v Jutru (1943, št. 20, 164), ko
se je na Slovenskem prvič pojavil termin eksistencializem; istega leta ga
je Gabriel Marcel uvedel v Franciji. V nadaljevanju vendarle piše, da je
»pred vojno prevladovala krščanskoeksistencialistična — personalistič-
na smer. Tedaj je vplivala bolj na mišljenje in na celotno, kulturno, druž-
beno in politično usmeritev skupine, zbrane okrog revije Dejanje. Njen
literarni delež, to je zlasti Kocbekov opus, je dosegel svoj vzpon šele po
vojni. Sicer pa se je po vojni pretežno uveljavila neteistična smer, tako v
mišljenju kakor v literaturi.«
Po analizi slovenskega kulturnopolitičnega položaja v prvem povoj-
nem desetletju na Slovenskem M. Vasič sklepa, »da si je francoski eksis-
tencializem v letih 1950—1952 v slovenski publicistiki pridobil pravico
do obstoja v svoji deželi in sploh v zahodnem svetu. To pa še ni po-
menilo naklonjenosti morebitnim ali dejanskim eksistencializmu so-
rodnim pojavom v slovenski književnosti. Odnos do njih je ostal kri-
tičen, bolj odklonilen kakor ne, pač v skladu z nazorskim izhodiščem
posameznih piscev. Janko Kos, na primer, ki se je zavzemal za prenovitev
slovenske književnosti ob zgledovanju pri Proustu, Joyceu, Faulknerju,
Hemingwayu, je s stališča lastne, ’neuradne’ marksistične estetike, ki
jo je Ziherl deloma odklanjal, menil v Zapiskih s svinčnikom (Beseda
1951/1952), v kritiki Kocbekovih novel, da način prikazovanja resnično-
sti francoskih eksistencialistov ustreza njihovi politični situaciji, česar
pa ni mogoče reči za Strah in pogum, ki da je zunaj slovenskega politič-
nega in filozofskega konteksta.« (Vasič 1983, 829)
Kakor je znano, se je kritika Sartra in z njim vred ateističnega
eksistencializma kmalu pojavila v katoliških filozofskih krogih. Janez
Janžekovič, bližnjik Edvarda Kocbeka, je v zadnjih številkah Nove poti
1954 objavil študijo Sartrova ontologija, eksistencializem, kjer obravna-
va izključno filozofski kompleks njegove misli, opozarja pa tudi na njene
etične implikacije. Iz njegovih izvajanj se bralec dokaj temeljito sezna-
18 Marjeta Vasič, »O eksistencializmu na Slovenskem,« Sodobnost 31, št. 8/9 (1983):
826–36; tukaj 829.
412
