Page 182 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 182
razgledi, vpogledi
človeško misel odtrgali od korenin človeškega bitja in ves kulturni svet
prepričali o tem, da pridemo do resnice le takrat, če se odpovemo svojim
najvažnejšim, najvitalnejšim interesom. Tako je nastal prepad med
špekulacijo in bivanjem, ki o njem Kierkegaard takole govori: »V svojem
vsakdanjem življenju se filozofi poslužujejo kategorij, ki so popolnoma
različne od onih, ki jih uporabljajo v svojem spekulativnem delu, toda
nikar ne mislite, da se zatekajo po svojo življenjsko tolažbo v načela, ki
jih tako slovesno proglašajo.« Zanj taka filozofija ne more do žive resnice,
ker s svojim razumom obstane pred človekovimi najintenzivnejšimi
doživljaji. Zato se mu smiselno življenje začne šele takrat, ko so izčrpane
vse možnosti razuma, ko obstanemo pred nemožnostjo, ko človeka
začne stresati negotovost, ko si mora v neznanem svetu začeti krčiti
svojo lastno, enkratno in nikdar več ponovljeno pot, ko si mora v borbi z
elementi, nevarnostmi in nadčloveškimi silami trgati korak za korakom,
ko začenja z vsem bitjem veliki boj, obupen in resničen.
III
Taka negotovost ni nesreča, narobe, »največja nesreča, ki se člove-
ku more dogoditi, je slepa vera v razum. V vseh svojih spisih ponavlja
Kierkegaard na tisoč načinov, da leži filozofova naloga v tem, da se ogiba
razumski oblasti-željnosti.« (Leon Šestov, Job, Nouvelle Revue Française,
1931, str. 755.) Kierkegaard sam pa pravi: »Kadar hoče moj prijatelj izra-
ziti svoje osebne misli, se ne obrne po pomoč na svetovno znanje filo-
zofa, rednega vseučiliškega profesorja, ampak na skritega misleca, ki je
v začetku življenja spoznal najvišje življenjske dobrine, potem pa jih je
moral zapustiti, na Joba. Tam na pepelu sedi in si is črepinjo rane čis-
ti ter razlaga. Vse, kar treba, najde prijatelj pri njem. Kajti v njem se je
resnica razodela z večjo prepričljivostjo kakor v grškem Symposionu.«
In na drugem mestu: »Le groza, ki privede človeka do obupa, vzbudi v
njem višje bitje.« To, kar je spoznal že Pascal: »Priznam samo tiste, ki
se iščejo v trpljenju.«
Za Kierkegaarda se torej začne filozofija šele takrat, ko človek pre-
raste svoj razum, ko logika obstoji pred nemogočim. Tak način mišlje-
nja, ki se opira na nekontemplativen način bivanja, je dobil ime eksisten-
416
človeško misel odtrgali od korenin človeškega bitja in ves kulturni svet
prepričali o tem, da pridemo do resnice le takrat, če se odpovemo svojim
najvažnejšim, najvitalnejšim interesom. Tako je nastal prepad med
špekulacijo in bivanjem, ki o njem Kierkegaard takole govori: »V svojem
vsakdanjem življenju se filozofi poslužujejo kategorij, ki so popolnoma
različne od onih, ki jih uporabljajo v svojem spekulativnem delu, toda
nikar ne mislite, da se zatekajo po svojo življenjsko tolažbo v načela, ki
jih tako slovesno proglašajo.« Zanj taka filozofija ne more do žive resnice,
ker s svojim razumom obstane pred človekovimi najintenzivnejšimi
doživljaji. Zato se mu smiselno življenje začne šele takrat, ko so izčrpane
vse možnosti razuma, ko obstanemo pred nemožnostjo, ko človeka
začne stresati negotovost, ko si mora v neznanem svetu začeti krčiti
svojo lastno, enkratno in nikdar več ponovljeno pot, ko si mora v borbi z
elementi, nevarnostmi in nadčloveškimi silami trgati korak za korakom,
ko začenja z vsem bitjem veliki boj, obupen in resničen.
III
Taka negotovost ni nesreča, narobe, »največja nesreča, ki se člove-
ku more dogoditi, je slepa vera v razum. V vseh svojih spisih ponavlja
Kierkegaard na tisoč načinov, da leži filozofova naloga v tem, da se ogiba
razumski oblasti-željnosti.« (Leon Šestov, Job, Nouvelle Revue Française,
1931, str. 755.) Kierkegaard sam pa pravi: »Kadar hoče moj prijatelj izra-
ziti svoje osebne misli, se ne obrne po pomoč na svetovno znanje filo-
zofa, rednega vseučiliškega profesorja, ampak na skritega misleca, ki je
v začetku življenja spoznal najvišje življenjske dobrine, potem pa jih je
moral zapustiti, na Joba. Tam na pepelu sedi in si is črepinjo rane čis-
ti ter razlaga. Vse, kar treba, najde prijatelj pri njem. Kajti v njem se je
resnica razodela z večjo prepričljivostjo kakor v grškem Symposionu.«
In na drugem mestu: »Le groza, ki privede človeka do obupa, vzbudi v
njem višje bitje.« To, kar je spoznal že Pascal: »Priznam samo tiste, ki
se iščejo v trpljenju.«
Za Kierkegaarda se torej začne filozofija šele takrat, ko človek pre-
raste svoj razum, ko logika obstoji pred nemogočim. Tak način mišlje-
nja, ki se opira na nekontemplativen način bivanja, je dobil ime eksisten-
416
