Page 181 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 181
edvard kocbek
Tukaj je Kierkegaard doma, v tem svojem elementu se razživi s poseb-
no osebno silo, okrog sebe čuti zvočnost in napetost, njegova religiozna
narava zatrepeta do poslednjih vlaken. Vera mu ni zgolj nauk, marveč
predvsem način življenja, z vsemi težavami, radostmi in napori, samoni-
klo stanje, določno utripanje človeške duše, notranja dejavnost, skratka
človeku lastna in nikdar do kraja razložljiva resničnost. »Najbistvenejši
znak vere leži v dejstvu, da je človekova osebna (ne zasebna) zadeva.«
Po Kierkegaardu ima religija tri glavne znake: globokost, parado-
ksnost in človekovo osamljenost pred Bogom. Zadnje pomeni: ako hoče
človek svoje življenje religiozno reševati, potem se mora najprej predati
negotovosti, presuniti ga mora popoln nemir, pretresti ga mora absolu-
tna nevarnost. To pa ne le miselno ali duhovno, marveč eksistencialno;
človek mora prevzeti nase vse svoje bivanje, njegovo bivanje mora izra-
ziti vsega človeka. Prvo in glavno je, da človek samega sebe resnično in
polno živi, kajti religiozno življenje je predvsem osebno živeto življenje.
Kdor spoznava Kierkegaarda kot mojstra eksistencialne filozofije, ki
je v mnogočem osvežila sodobno miselnost, se čudi nad neznanstvenim
značajem njegovih del. Niti ena njegova knjiga ni čisto filozofska, v no-
beni ni sledu o zgolj tehničnih vprašanjih. Vsi njegovi spisi, napol no-
vele, napol traktati, polni lirizma in epike, pomešani z duhovitimi im-
provizacijami in jedko ironijo, so eno samo življenjsko premišljevanje o
človeku in za človeka. Njegova miselnost je kakor njegov stil; ni a priori
urejena v logičen sistem, marveč predstavlja živopisno, nevezano vsoto
vitalnih problemov, ki vzbujajo vprašanja in odločitev. Vendar je kljub
temu, oziroma ravno zaradi tega pomembno naziranje, ki ima svoj po-
seben red. Kakšen?
Prvi bistveni znak Kierkegaardove vizije je antiracionalnost. Grška
filozofija in tista za njo je učila, da je treba iskati resnico v razumu, češ
da more edino on odrešiti človeka spoznavnih muk in da je vsaka druga
spoznavna pot ponižujoča. To mišljenje je postalo vodilno skoraj v vsej
evropski filozofiji. Priznava se samo objektivno, stvarno, brezčutno iska-
nje, misleč, da se resnica odkrije le človeku, ki zapusti svojo vitalnost, sto-
pi iz nje ter se obdrži na ozkem prostoru logične stvarnosti. Na ta način
so spekulativni filozofi, ki jim Kierkegaard ironično pravi »špekulantje«,
415
Tukaj je Kierkegaard doma, v tem svojem elementu se razživi s poseb-
no osebno silo, okrog sebe čuti zvočnost in napetost, njegova religiozna
narava zatrepeta do poslednjih vlaken. Vera mu ni zgolj nauk, marveč
predvsem način življenja, z vsemi težavami, radostmi in napori, samoni-
klo stanje, določno utripanje človeške duše, notranja dejavnost, skratka
človeku lastna in nikdar do kraja razložljiva resničnost. »Najbistvenejši
znak vere leži v dejstvu, da je človekova osebna (ne zasebna) zadeva.«
Po Kierkegaardu ima religija tri glavne znake: globokost, parado-
ksnost in človekovo osamljenost pred Bogom. Zadnje pomeni: ako hoče
človek svoje življenje religiozno reševati, potem se mora najprej predati
negotovosti, presuniti ga mora popoln nemir, pretresti ga mora absolu-
tna nevarnost. To pa ne le miselno ali duhovno, marveč eksistencialno;
človek mora prevzeti nase vse svoje bivanje, njegovo bivanje mora izra-
ziti vsega človeka. Prvo in glavno je, da človek samega sebe resnično in
polno živi, kajti religiozno življenje je predvsem osebno živeto življenje.
Kdor spoznava Kierkegaarda kot mojstra eksistencialne filozofije, ki
je v mnogočem osvežila sodobno miselnost, se čudi nad neznanstvenim
značajem njegovih del. Niti ena njegova knjiga ni čisto filozofska, v no-
beni ni sledu o zgolj tehničnih vprašanjih. Vsi njegovi spisi, napol no-
vele, napol traktati, polni lirizma in epike, pomešani z duhovitimi im-
provizacijami in jedko ironijo, so eno samo življenjsko premišljevanje o
človeku in za človeka. Njegova miselnost je kakor njegov stil; ni a priori
urejena v logičen sistem, marveč predstavlja živopisno, nevezano vsoto
vitalnih problemov, ki vzbujajo vprašanja in odločitev. Vendar je kljub
temu, oziroma ravno zaradi tega pomembno naziranje, ki ima svoj po-
seben red. Kakšen?
Prvi bistveni znak Kierkegaardove vizije je antiracionalnost. Grška
filozofija in tista za njo je učila, da je treba iskati resnico v razumu, češ
da more edino on odrešiti človeka spoznavnih muk in da je vsaka druga
spoznavna pot ponižujoča. To mišljenje je postalo vodilno skoraj v vsej
evropski filozofiji. Priznava se samo objektivno, stvarno, brezčutno iska-
nje, misleč, da se resnica odkrije le človeku, ki zapusti svojo vitalnost, sto-
pi iz nje ter se obdrži na ozkem prostoru logične stvarnosti. Na ta način
so spekulativni filozofi, ki jim Kierkegaard ironično pravi »špekulantje«,
415
