Page 180 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVI (2020), številka 32, ISSN 2590-9754
P. 180
razgledi, vpogledi
leži ljubezen etičnega razdobja v zakonu samem, v družabni afirmaciji
ljubezenskega sobivanja. Tretja ljubezenska zgodba pa sega preko same
sebe, na koncu kratke ljubezenske sreče nemijo nepremagljivo naspro-
tja: ženska naivnost in moška melanholija. Moška melanholija se mu
skrivnostno podaljša v metafizično krivdo, ki je ne moremo premaga-
ti drugače kakor z zadnjo tveganostjo, z borbo s samim Bogom. S to
zadnjo nevarnostjo se ljubimec vznemiri do končnih meja svojega bit-
ja. Kierkegaard, ki je pravzaprav skrit za tem igralcem, začenja veli-
ko igro, ki presega vso stvarnost, začenja odpirati ogromne dimenzi-
je, spoznava alogičen kozmos, prihaja v območje vere, kjer ni nobene
idile več, nobene človeške stalnosti, nobenega meščanskega rezulta-
ta, marveč en sam tvegan, ogromen napor, da se doseže transcenden-
talna gotovost.
Za religioznega Kierkegaarda namreč v nobenem področju, niti v du-
hovnem ni gotovosti. Človek mora na tej zemlji do zadnjega ostati v ne-
gotovosti, mučeč se v tesnobi. Estetska in etična tesnoba se zdaj zaostrita
v religiozno tesnobo, ki je vobče temeljno čustvo vsega življenja, vsega
gibanja, glavni nastroj tostranstva, čustvo, ki ni niti nujnost niti svobo-
da, marveč nekaj med obema, sladka omamica svobode in senca nasta-
jajoče nujnosti. Že od vsega začetka mu je tesnoba povezana s krivdo
greha. Tesnoba ga tira v greh in tesnoba ga rešuje iz greha. Ker se greh
javlja nenadno kakor sleherna kvaliteta, v trenutku (pozneje se mu tre-
nutek razodene kot okvir Odrešenja), ki ga znanost ne more razjasniti,
zato se grešnik zamaje v temeljih in postane negotov, ali drugače: greh
se javlja obenem s tesnobo. Etični padec ni nekaj zaporednega, ampak
enkratnega, v prvem trenutku nedolžnost še traja, v drugem pa že biva
krivda. Čim prej in čim bolj se duh prebuja, tem večja je zavest krivde,
ki pravi, da že sama tesnoba pred grehom greh poraja. Kadar pa se greh
že zgodi, zadobi tesnoba obliko opravičevanja, s čimer greh samo raste,
tako da tesnoba vleče človeka vedno globlje in globlje. Človek je neusmi-
ljeno izročen tesnobi in krivdi, ki težita ven iz časa. Po Kierkegaardu vodi
tesnoba človeka do religiozne rešitve, iz imanence v drug svet, »kjer za-
menja homogenost s heterogenostjo in spominjanje z vero.« (Jean Wahl,
L‘angoisse et l‘instant, str. 636.)
414
leži ljubezen etičnega razdobja v zakonu samem, v družabni afirmaciji
ljubezenskega sobivanja. Tretja ljubezenska zgodba pa sega preko same
sebe, na koncu kratke ljubezenske sreče nemijo nepremagljivo naspro-
tja: ženska naivnost in moška melanholija. Moška melanholija se mu
skrivnostno podaljša v metafizično krivdo, ki je ne moremo premaga-
ti drugače kakor z zadnjo tveganostjo, z borbo s samim Bogom. S to
zadnjo nevarnostjo se ljubimec vznemiri do končnih meja svojega bit-
ja. Kierkegaard, ki je pravzaprav skrit za tem igralcem, začenja veli-
ko igro, ki presega vso stvarnost, začenja odpirati ogromne dimenzi-
je, spoznava alogičen kozmos, prihaja v območje vere, kjer ni nobene
idile več, nobene človeške stalnosti, nobenega meščanskega rezulta-
ta, marveč en sam tvegan, ogromen napor, da se doseže transcenden-
talna gotovost.
Za religioznega Kierkegaarda namreč v nobenem področju, niti v du-
hovnem ni gotovosti. Človek mora na tej zemlji do zadnjega ostati v ne-
gotovosti, mučeč se v tesnobi. Estetska in etična tesnoba se zdaj zaostrita
v religiozno tesnobo, ki je vobče temeljno čustvo vsega življenja, vsega
gibanja, glavni nastroj tostranstva, čustvo, ki ni niti nujnost niti svobo-
da, marveč nekaj med obema, sladka omamica svobode in senca nasta-
jajoče nujnosti. Že od vsega začetka mu je tesnoba povezana s krivdo
greha. Tesnoba ga tira v greh in tesnoba ga rešuje iz greha. Ker se greh
javlja nenadno kakor sleherna kvaliteta, v trenutku (pozneje se mu tre-
nutek razodene kot okvir Odrešenja), ki ga znanost ne more razjasniti,
zato se grešnik zamaje v temeljih in postane negotov, ali drugače: greh
se javlja obenem s tesnobo. Etični padec ni nekaj zaporednega, ampak
enkratnega, v prvem trenutku nedolžnost še traja, v drugem pa že biva
krivda. Čim prej in čim bolj se duh prebuja, tem večja je zavest krivde,
ki pravi, da že sama tesnoba pred grehom greh poraja. Kadar pa se greh
že zgodi, zadobi tesnoba obliko opravičevanja, s čimer greh samo raste,
tako da tesnoba vleče človeka vedno globlje in globlje. Človek je neusmi-
ljeno izročen tesnobi in krivdi, ki težita ven iz časa. Po Kierkegaardu vodi
tesnoba človeka do religiozne rešitve, iz imanence v drug svet, »kjer za-
menja homogenost s heterogenostjo in spominjanje z vero.« (Jean Wahl,
L‘angoisse et l‘instant, str. 636.)
414
