Page 156 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 156
portreti
vrednote in usmeritve, za katere ji je šlo, in zavzeti za to, da prikažejo
pozitivno zvezo, medsebojno podpiranje in oplajanje med temi vredno-
tami ter protestantizmom. Seveda je to vključevalo tudi kritiko in zavra-
čanje tistih značilnosti ter usmeritev v zgodovinskem in sodobnem pro-
testantizmu, ki so jih zavračali tudi protestantski misleci, ki jih je izbrala
(na primer Tillich): značilnosti in usmeritve, ki/ko so v določenih druž-
benih kontekstih legitimirale brezobzirno kapitalistično tekmovalnost,
elitizem uspešnih, brezdušno moraliziranje in dejansko etično neobčut-
ljivost, državljansko pasivnost, avtoritarno oblast …
Njen prispevek k stvari protestantizma je bila utemeljena predstavi-
tev dejanske in potencialne (čeprav ne izključne ali monopolne) med-
sebojne povezanosti med temeljnimi humanističnimi opredelitvami in
etičnimi praksami v sodobni civilizaciji ter protestantizmom, kot so ga
živeli, pojmovali ali videli misleci, ki jih je izbrala in predstavila. Pri tem
je bilo treba včasih ponovno poudariti sicer že stara, a premalo upošte-
vana spoznanja, a tudi razkriti marsikaj doslej (pri nas in širše) nepoz-
nanega in nespoznanega. Lahko bi rekli, da je bila zavzetost Cvetke Tóth
dvosmerna. Prizadevala si je, da tudi s protestantskokrščanskimi uvidi
in argumenti podpre humanistično er etično držo in ravnanje; priza-
devala si je, da zaradi takih (dejanskih in možnih) učinkov da prizna-
nje in podporo protestantizmu oziroma, natančneje, tistim usmeritvam
v protestantizmu (in širše v krščanstvu), ki lahko prispevajo k humani-
stičnim opredelitvam in etičnemu ravnanju ljudi v sodobnih razmerah.
Ob tem ni skrivala svoje navezanosti na marksizem – ob vsej svoji kri-
tičnosti do nekaterih njegovih usmeritev in zlorab ter svojem obsojanju
neetičnih praks samih marksistov oziroma tistih, ki so ga »uporablja-
li« in se nanj sklicevali. Ni izpostavljala svoje (ne)religiozne opredelitve,
čeprav se je, kot sem že omenil, v prispevku v reviji nekoč izrecno priš-
tela k ateistom oziroma agnostikom.
Če sem poudaril angažiranost Cvetke Tóth in z njo povezano
»pristranost« pri izbiri avtorjev in njihovih misli, moram priznati tudi
svojo zavzetost in pristranskost pri branju ter pričujoči predstavitvi nje-
nega dela. Ne skrivam, da si prizadevam za to, da bi – in kako naj bi –
njene članke v reviji brali (tudi) kot »prispevek k stvari protestantizma«
154
vrednote in usmeritve, za katere ji je šlo, in zavzeti za to, da prikažejo
pozitivno zvezo, medsebojno podpiranje in oplajanje med temi vredno-
tami ter protestantizmom. Seveda je to vključevalo tudi kritiko in zavra-
čanje tistih značilnosti ter usmeritev v zgodovinskem in sodobnem pro-
testantizmu, ki so jih zavračali tudi protestantski misleci, ki jih je izbrala
(na primer Tillich): značilnosti in usmeritve, ki/ko so v določenih druž-
benih kontekstih legitimirale brezobzirno kapitalistično tekmovalnost,
elitizem uspešnih, brezdušno moraliziranje in dejansko etično neobčut-
ljivost, državljansko pasivnost, avtoritarno oblast …
Njen prispevek k stvari protestantizma je bila utemeljena predstavi-
tev dejanske in potencialne (čeprav ne izključne ali monopolne) med-
sebojne povezanosti med temeljnimi humanističnimi opredelitvami in
etičnimi praksami v sodobni civilizaciji ter protestantizmom, kot so ga
živeli, pojmovali ali videli misleci, ki jih je izbrala in predstavila. Pri tem
je bilo treba včasih ponovno poudariti sicer že stara, a premalo upošte-
vana spoznanja, a tudi razkriti marsikaj doslej (pri nas in širše) nepoz-
nanega in nespoznanega. Lahko bi rekli, da je bila zavzetost Cvetke Tóth
dvosmerna. Prizadevala si je, da tudi s protestantskokrščanskimi uvidi
in argumenti podpre humanistično er etično držo in ravnanje; priza-
devala si je, da zaradi takih (dejanskih in možnih) učinkov da prizna-
nje in podporo protestantizmu oziroma, natančneje, tistim usmeritvam
v protestantizmu (in širše v krščanstvu), ki lahko prispevajo k humani-
stičnim opredelitvam in etičnemu ravnanju ljudi v sodobnih razmerah.
Ob tem ni skrivala svoje navezanosti na marksizem – ob vsej svoji kri-
tičnosti do nekaterih njegovih usmeritev in zlorab ter svojem obsojanju
neetičnih praks samih marksistov oziroma tistih, ki so ga »uporablja-
li« in se nanj sklicevali. Ni izpostavljala svoje (ne)religiozne opredelitve,
čeprav se je, kot sem že omenil, v prispevku v reviji nekoč izrecno priš-
tela k ateistom oziroma agnostikom.
Če sem poudaril angažiranost Cvetke Tóth in z njo povezano
»pristranost« pri izbiri avtorjev in njihovih misli, moram priznati tudi
svojo zavzetost in pristranskost pri branju ter pričujoči predstavitvi nje-
nega dela. Ne skrivam, da si prizadevam za to, da bi – in kako naj bi –
njene članke v reviji brali (tudi) kot »prispevek k stvari protestantizma«
154
