Page 159 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 159
PREVOD
Stati in obstati 17(2021): 157-189
https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(33)157-189
OD »CVINGLIJANSKE« DO »ŠVICARSKE« REFORMACIJE
– KAJ JE IME?
Štiri desetletja raziskav: pregled literature in prihodnje smernice
Emidio Campi
Inštitut za zgodovino švicarske reformacije Univerze v Zürichu (v pokoju)
emidio.campi@uzh.ch
Profesorju Torrancu Kirbyu za njegov petinšestdeseti rojstni dan
Kaj je ime? Nič manj ne bi dišala roža,
če bi je rožo ne imenovali.1
Tako pravi Julija v nemara najbolj poznanem prizoru Shakespearove
žaloigre Romeo in Julija. To bi lahko bila resnica za pesnika, gotovo pa ne
za botanika. Tudi za zgodovinarje so imena pomembna in lahko spro-
žijo živahne razprave. Medsebojna povezanost treh izrazov, »cvingli-
janski«, »švicarski« in »reformacija«, v naslovu pričujočega članka ima,
na primer, dolgo zgodovino polemik.2 Leta 1528 je v svojem spisu Von
Abendmahl Christi Bekenntnis Luter nakazal, kako bodo glede tega tekle
kasnejše razprave: »Zase lahko priznam, da imam Zwinglija z vsem nje-
govim učenjem za nekrščanskega, saj ni člena krščanske vere, ki ga bi iz-
povedoval in učil prav.«3 Načrtni poskusi spodkopavanja in omalovaže-
vanja teološkega pomena cvinglijanske reformacije so se nadaljevali do
začetka zgodnjega 20. stoletja. Povedano na kratko, naj zgolj opomnimo,
da je bila do konca prve svetovne vojne med zgodovinarji in teologi zelo
priljubljena misel Adolfa von Harnacka: »Ko se ukvarjamo z zgodovino
dogme z univerzalnega gledišča, lahko pustimo Zwinglija ob strani.«4
Večji obseg primarnih in sekundarnih virov, dostopnih v začetku 20.
stoletja, je sprožil niz raziskav, ki so se v štiridesetih letih razmahnile
157
Stati in obstati 17(2021): 157-189
https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(33)157-189
OD »CVINGLIJANSKE« DO »ŠVICARSKE« REFORMACIJE
– KAJ JE IME?
Štiri desetletja raziskav: pregled literature in prihodnje smernice
Emidio Campi
Inštitut za zgodovino švicarske reformacije Univerze v Zürichu (v pokoju)
emidio.campi@uzh.ch
Profesorju Torrancu Kirbyu za njegov petinšestdeseti rojstni dan
Kaj je ime? Nič manj ne bi dišala roža,
če bi je rožo ne imenovali.1
Tako pravi Julija v nemara najbolj poznanem prizoru Shakespearove
žaloigre Romeo in Julija. To bi lahko bila resnica za pesnika, gotovo pa ne
za botanika. Tudi za zgodovinarje so imena pomembna in lahko spro-
žijo živahne razprave. Medsebojna povezanost treh izrazov, »cvingli-
janski«, »švicarski« in »reformacija«, v naslovu pričujočega članka ima,
na primer, dolgo zgodovino polemik.2 Leta 1528 je v svojem spisu Von
Abendmahl Christi Bekenntnis Luter nakazal, kako bodo glede tega tekle
kasnejše razprave: »Zase lahko priznam, da imam Zwinglija z vsem nje-
govim učenjem za nekrščanskega, saj ni člena krščanske vere, ki ga bi iz-
povedoval in učil prav.«3 Načrtni poskusi spodkopavanja in omalovaže-
vanja teološkega pomena cvinglijanske reformacije so se nadaljevali do
začetka zgodnjega 20. stoletja. Povedano na kratko, naj zgolj opomnimo,
da je bila do konca prve svetovne vojne med zgodovinarji in teologi zelo
priljubljena misel Adolfa von Harnacka: »Ko se ukvarjamo z zgodovino
dogme z univerzalnega gledišča, lahko pustimo Zwinglija ob strani.«4
Večji obseg primarnih in sekundarnih virov, dostopnih v začetku 20.
stoletja, je sprožil niz raziskav, ki so se v štiridesetih letih razmahnile
157
