Page 160 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 160
prevod
in v sedemdesetih letih pripeljale do ponovnega in precej drugačnega
ovrednotenja reformatorjeve misli.5 Najpomenljivejši prispevek je glede
tega ponudil Gottfried Wilhelm Locher, ki je opomnil na izvirnost in
koherentnost Zwinglijevega učenja. V številnih študijah, katerih vrh po-
meni monumentalno delo Die zwinglische Reformation im Rahmen der
europäischen Kirchengeschichte, ugleden švicarski znanstvenik ni zgolj
osvobodil züriškega reformatorja bremena Lutrovih obtožb, ampak mu
je tudi zagotovil pomembno mesto v panteonu poglavitnih reformator-
jev.6 Temeljno Locherjevo delo je spodbudilo poplavo raznolikih speci-
aliziranih študij in ni zaznati, da bi njihov obseg kakorkoli upadal. Tako
predmet še danes privlači pozornost številnih raziskovalcev različnega
geografskega in znanstvenega porekla.
To se mi je zdelo pomembno poudariti, ker so me organizatorji pre-
davanja prosili, da bi orisal glavne smernice in poteze historiografije o
züriški reformaciji od leta 1979. Seveda sem lahkomiselno privolil, saj
sem menil, da v grobem poznam živahne znanstvene razprave, ki so o
tem predmetu potekale v zadnjih štiridesetih letih. Ko sem se v zade-
vo poglobil, pa sem ugotovil, kako obsežna je literatura, večino katere
so napisali moji dragi, zdaj žal že pokojni, kolegi pa tudi nekateri nav-
zoči na tem predavanju, in da sem pred težavno nalogo. Seznam s tem
povezanih naslovov namreč močno presega obseg pričujoče razprave
in ga ni mogoče navesti v celoti. Že predstavitev najpomembnejših del,
brez omembe velikega dela Gottfrieda Locherja, je v tem okviru izjemno
nepraktična. Tako bi kolege prosil za prizanesljivost, če se bom večkrat
oprl bolj na osnovne raziskave, teme in zagate kot pa na posameznike in
določene monografije. Tak pristop namreč nalaga velika količina znan-
stvenega gradiva.
Razpravo sem razdelil na dva dela. Prvi, obširnejši del bo obravna-
val glavne ugotovitve zadnjih štirih desetletij, ki so obogatile, poglobi-
le, a tudi otežile naše razumevanje verske spremembe v Zürichu, pri če-
mer se bom oprl na vire in glavne teme v literaturi. V drugem, krajšem
delu pa bom skušal začrtati okvir za prihodnje razprave in raziskave.
158
in v sedemdesetih letih pripeljale do ponovnega in precej drugačnega
ovrednotenja reformatorjeve misli.5 Najpomenljivejši prispevek je glede
tega ponudil Gottfried Wilhelm Locher, ki je opomnil na izvirnost in
koherentnost Zwinglijevega učenja. V številnih študijah, katerih vrh po-
meni monumentalno delo Die zwinglische Reformation im Rahmen der
europäischen Kirchengeschichte, ugleden švicarski znanstvenik ni zgolj
osvobodil züriškega reformatorja bremena Lutrovih obtožb, ampak mu
je tudi zagotovil pomembno mesto v panteonu poglavitnih reformator-
jev.6 Temeljno Locherjevo delo je spodbudilo poplavo raznolikih speci-
aliziranih študij in ni zaznati, da bi njihov obseg kakorkoli upadal. Tako
predmet še danes privlači pozornost številnih raziskovalcev različnega
geografskega in znanstvenega porekla.
To se mi je zdelo pomembno poudariti, ker so me organizatorji pre-
davanja prosili, da bi orisal glavne smernice in poteze historiografije o
züriški reformaciji od leta 1979. Seveda sem lahkomiselno privolil, saj
sem menil, da v grobem poznam živahne znanstvene razprave, ki so o
tem predmetu potekale v zadnjih štiridesetih letih. Ko sem se v zade-
vo poglobil, pa sem ugotovil, kako obsežna je literatura, večino katere
so napisali moji dragi, zdaj žal že pokojni, kolegi pa tudi nekateri nav-
zoči na tem predavanju, in da sem pred težavno nalogo. Seznam s tem
povezanih naslovov namreč močno presega obseg pričujoče razprave
in ga ni mogoče navesti v celoti. Že predstavitev najpomembnejših del,
brez omembe velikega dela Gottfrieda Locherja, je v tem okviru izjemno
nepraktična. Tako bi kolege prosil za prizanesljivost, če se bom večkrat
oprl bolj na osnovne raziskave, teme in zagate kot pa na posameznike in
določene monografije. Tak pristop namreč nalaga velika količina znan-
stvenega gradiva.
Razpravo sem razdelil na dva dela. Prvi, obširnejši del bo obravna-
val glavne ugotovitve zadnjih štirih desetletij, ki so obogatile, poglobi-
le, a tudi otežile naše razumevanje verske spremembe v Zürichu, pri če-
mer se bom oprl na vire in glavne teme v literaturi. V drugem, krajšem
delu pa bom skušal začrtati okvir za prihodnje razprave in raziskave.
158
