Page 24 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 24
razprave, študije, papers
Ob koncu srednjega veka na podoben primer naletimo tudi v nepo-
sredni soseščini slovenskega etničnega prostora, in sicer je hrvaški gla-
goljaš pop Martinac z Grobnika v Drugem novljanskem brevijarju iz leta
1495 med drugim opisal tudi bitko na Krbavskem polju (»Martinac, pop«
s. d.), v kateri so Turki 9. septembra 1493 uničili hrvaško vojsko (Kekez
2010, 37–41). Zapis popa Martinca govori tudi o grozodejstvih Turkov, ki,
zapiše avtor, »nalegoše na jazik hrvatski« (Rotar 1991, 357). Janez Rotar je
glede pomena besede jazik v zgornjem navedku ugotavljal, da je h rvaški
pisec s konca 15. stoletja jezik svojega ljudstva pojmoval kot prvi znak
entitete, etnične pripadnosti in samosvojosti (str. 357). To dokazuje, da
je (materni) jezik v mnogih predelih Evrope v visokem in poznem sre-
dnjem veku lahko označeval tudi ljudstvo, ki ga je govorilo.
Na Slovenskem nam podobni primeri sicer niso znani, so pa na jezi-
kovni in etnični pripadnosti temeljili integralni označevalci za sloven-
ski etnični prostor, ki izvzemši Slovensko marko (Höfler 2009, 18) sicer
niso imeli politično-upravnih atributov.13 Tomaž Lazar je na podlagi štu-
dije vpliva vojskovanja na oblikovanje kolektivnih identitet v srednjem
veku dokazal, da je do sredine 14. stoletja na slovenskem etničnem pro-
storu obstajal otipljiv geografski pojem, ki se je označeval s toponimom
Sclavonia ter kot tak presegal deželne meje in premogel navzven pre-
poznavno identiteto. V poznem srednjem veku pa so se, sprva med viš-
jim sloji, začele vse bolj krepiti deželne identitete. (Lazar, v tisku; prim.
Höfler 2009, 13–18) Integralni označevalci za politično-upravno razdel
jeni slovenski prostor so se nekajkrat pojavili še v času Maksimilijana
I.14 in nato reformacije, nakar so se do zgodnjega 19. stoletja umaknili
13 Sergij Vilfan je zagovarjal stališče, da so vpadi Ogrov slovenskim prednikom v
okviru vzhodnofrankovske države onemogočili razvoj nove pokrajinske zveze, ki
bi izhajala iz nekdanje plemenske povezave, kot se je to zgodilo npr. pri Čehih.
Pohodi Ogrov so za nameček povzročili nastanek (obrambnih) krajin, iz katerih
so se nato razvile dežele (gl. Vilfan 1961, 442; Kočevar 2018, 149–50).
14 Primož Simoniti navaja, da je v fragmentih neke latinske avtobiografije
Maksimilijana I. navedeno tudi, da se je cesar kot otrok slovenskega jezika učil od
nekega šaljivega kmeta in dveh svojih plemenitih dečkov, ki sta bila ex Sclavonia.
Izvirnik: »[D]idicit quoque Sclavonicam, a buno rustico faceto et duobus suis pu-
eris nobilibus ex Sclavonia« (Simoniti 1979, 152, op. 21). Tomaž Lazar ugotavlja,
da je v inventarnem popisu orožja iz leta 1507 navedeno, da je bil le-ta narejen v
22
Ob koncu srednjega veka na podoben primer naletimo tudi v nepo-
sredni soseščini slovenskega etničnega prostora, in sicer je hrvaški gla-
goljaš pop Martinac z Grobnika v Drugem novljanskem brevijarju iz leta
1495 med drugim opisal tudi bitko na Krbavskem polju (»Martinac, pop«
s. d.), v kateri so Turki 9. septembra 1493 uničili hrvaško vojsko (Kekez
2010, 37–41). Zapis popa Martinca govori tudi o grozodejstvih Turkov, ki,
zapiše avtor, »nalegoše na jazik hrvatski« (Rotar 1991, 357). Janez Rotar je
glede pomena besede jazik v zgornjem navedku ugotavljal, da je h rvaški
pisec s konca 15. stoletja jezik svojega ljudstva pojmoval kot prvi znak
entitete, etnične pripadnosti in samosvojosti (str. 357). To dokazuje, da
je (materni) jezik v mnogih predelih Evrope v visokem in poznem sre-
dnjem veku lahko označeval tudi ljudstvo, ki ga je govorilo.
Na Slovenskem nam podobni primeri sicer niso znani, so pa na jezi-
kovni in etnični pripadnosti temeljili integralni označevalci za sloven-
ski etnični prostor, ki izvzemši Slovensko marko (Höfler 2009, 18) sicer
niso imeli politično-upravnih atributov.13 Tomaž Lazar je na podlagi štu-
dije vpliva vojskovanja na oblikovanje kolektivnih identitet v srednjem
veku dokazal, da je do sredine 14. stoletja na slovenskem etničnem pro-
storu obstajal otipljiv geografski pojem, ki se je označeval s toponimom
Sclavonia ter kot tak presegal deželne meje in premogel navzven pre-
poznavno identiteto. V poznem srednjem veku pa so se, sprva med viš-
jim sloji, začele vse bolj krepiti deželne identitete. (Lazar, v tisku; prim.
Höfler 2009, 13–18) Integralni označevalci za politično-upravno razdel
jeni slovenski prostor so se nekajkrat pojavili še v času Maksimilijana
I.14 in nato reformacije, nakar so se do zgodnjega 19. stoletja umaknili
13 Sergij Vilfan je zagovarjal stališče, da so vpadi Ogrov slovenskim prednikom v
okviru vzhodnofrankovske države onemogočili razvoj nove pokrajinske zveze, ki
bi izhajala iz nekdanje plemenske povezave, kot se je to zgodilo npr. pri Čehih.
Pohodi Ogrov so za nameček povzročili nastanek (obrambnih) krajin, iz katerih
so se nato razvile dežele (gl. Vilfan 1961, 442; Kočevar 2018, 149–50).
14 Primož Simoniti navaja, da je v fragmentih neke latinske avtobiografije
Maksimilijana I. navedeno tudi, da se je cesar kot otrok slovenskega jezika učil od
nekega šaljivega kmeta in dveh svojih plemenitih dečkov, ki sta bila ex Sclavonia.
Izvirnik: »[D]idicit quoque Sclavonicam, a buno rustico faceto et duobus suis pu-
eris nobilibus ex Sclavonia« (Simoniti 1979, 152, op. 21). Tomaž Lazar ugotavlja,
da je v inventarnem popisu orožja iz leta 1507 navedeno, da je bil le-ta narejen v
22
