Page 30 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 30
razprave, študije, papers
pil Gospod, tvoj Bog. Četudi bi bil razkropljen do konca neba, te bo Gos-
pod, tvoj Bog, zbral in te vzel od tam. (5 Mz 30,1–4)
Starozavezno izvoljeno ljudstvo je postalo zgled mnogim mitom o
etnični izbranosti v krščanskem svetu. Takšni pogledi so se pojavili npr.
pri Hieronimu Praškem (Jeroným Pražský), mlajšem kolegu Jana Husa,
ki je v začetku 15. stoletja zagovarjal idejo enotnosti jezika, etničnega
izvora in vere, slavil je »prave in čiste Čehe«, o katerih je govoril kot o
izvoljenem ljudstvu, ter svojim študentom naznanjal, da je Češka sveta
nacija in Praga sveto mesto (Treichler 2007, 10, 19; Sayer 2000, 37). Enak
nazor je vzklil v vrstah angleških puritancev med državljanskima voj-
nama (1642–1651), ko je sentiment nacionalne enotnosti dobil še verski
vidik. Angleži so postali za puritance izvoljeno božje ljudstvo, Anglija
novi Izrael, angleška zgodovina pa zgodovina odrešenja (Schulze 2003,
125). Podobnih primerov iz starejše in mlajše zgodovine pa bi našli še
mnogo.
V času reformacije je tudi na Slovenskem vzklil izviren mit o etnič-
ni izbranosti, ki pa se za razliko od starejše češke ali mlajše angleške
različice ni opiral na Staro, temveč je svoj navdih našel zlasti v Novi za-
vezi. Kot je opozoril Ahačič (2007, 238), je prevajalsko delo slovenskih
protestantov pomembno motiviral odlomek iz Apostolskih del, ki opi-
suje, kako je Sveti Duh napolnil apostole, da so govorili v tujih jezikih
(Apd 2,1–11). Poleg tega, ugotavlja Ahačič, vse tri ključne mejnike nasta-
janja slovenskega knjižnega jezika – Trubarjev Abecednik, Dalmatinov
prevod Biblije in Bohoričevo slovnico – kot maksima povezuje stavek iz
Pavlovega Pisma Rimljanom: »in vsak jezik bo slavil Boga« (Rim 14,11).
Gre za misel, s katero se je apostol Pavel oprl na preroka Izaijo: »[M]eni
se bo upogibalo vsako koleno, prisegal vsak jezik« (Iz 45,23).
Trubar, ki je svojo identiteto pri prvi objavi Abecednika leta 1550
skril za psevdonimom aniga Peryatila vſeh Slouenzou, je na dnu na-
slovne strani knjige navedel še obravnavani biblijski izrek v latinščini:
»Rom. xiiii. Et oĩs lingua confitebitur Deo« (Trubar 1550a, A1a). Izrek
apostola Pavla kot vodilo knjige, ki je namenjena mladim in prepro-
stim Slovencem, jasno ponazarja njena poglavitna cilja, da bi se na-
mreč njeni naslovniki podučili o pomembnejših naukih krščanske vere
28
pil Gospod, tvoj Bog. Četudi bi bil razkropljen do konca neba, te bo Gos-
pod, tvoj Bog, zbral in te vzel od tam. (5 Mz 30,1–4)
Starozavezno izvoljeno ljudstvo je postalo zgled mnogim mitom o
etnični izbranosti v krščanskem svetu. Takšni pogledi so se pojavili npr.
pri Hieronimu Praškem (Jeroným Pražský), mlajšem kolegu Jana Husa,
ki je v začetku 15. stoletja zagovarjal idejo enotnosti jezika, etničnega
izvora in vere, slavil je »prave in čiste Čehe«, o katerih je govoril kot o
izvoljenem ljudstvu, ter svojim študentom naznanjal, da je Češka sveta
nacija in Praga sveto mesto (Treichler 2007, 10, 19; Sayer 2000, 37). Enak
nazor je vzklil v vrstah angleških puritancev med državljanskima voj-
nama (1642–1651), ko je sentiment nacionalne enotnosti dobil še verski
vidik. Angleži so postali za puritance izvoljeno božje ljudstvo, Anglija
novi Izrael, angleška zgodovina pa zgodovina odrešenja (Schulze 2003,
125). Podobnih primerov iz starejše in mlajše zgodovine pa bi našli še
mnogo.
V času reformacije je tudi na Slovenskem vzklil izviren mit o etnič-
ni izbranosti, ki pa se za razliko od starejše češke ali mlajše angleške
različice ni opiral na Staro, temveč je svoj navdih našel zlasti v Novi za-
vezi. Kot je opozoril Ahačič (2007, 238), je prevajalsko delo slovenskih
protestantov pomembno motiviral odlomek iz Apostolskih del, ki opi-
suje, kako je Sveti Duh napolnil apostole, da so govorili v tujih jezikih
(Apd 2,1–11). Poleg tega, ugotavlja Ahačič, vse tri ključne mejnike nasta-
janja slovenskega knjižnega jezika – Trubarjev Abecednik, Dalmatinov
prevod Biblije in Bohoričevo slovnico – kot maksima povezuje stavek iz
Pavlovega Pisma Rimljanom: »in vsak jezik bo slavil Boga« (Rim 14,11).
Gre za misel, s katero se je apostol Pavel oprl na preroka Izaijo: »[M]eni
se bo upogibalo vsako koleno, prisegal vsak jezik« (Iz 45,23).
Trubar, ki je svojo identiteto pri prvi objavi Abecednika leta 1550
skril za psevdonimom aniga Peryatila vſeh Slouenzou, je na dnu na-
slovne strani knjige navedel še obravnavani biblijski izrek v latinščini:
»Rom. xiiii. Et oĩs lingua confitebitur Deo« (Trubar 1550a, A1a). Izrek
apostola Pavla kot vodilo knjige, ki je namenjena mladim in prepro-
stim Slovencem, jasno ponazarja njena poglavitna cilja, da bi se na-
mreč njeni naslovniki podučili o pomembnejših naukih krščanske vere
28
