Page 31 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 31
vanja kočevar
in se obenem naučili še brati. Izbiri mota bi nemara lahko botrova-
lo tudi dejstvo, da slovenščina do tedaj ni imela neprekinjene literar-
ne tradicije (Gl. Pogorelec 2011, 33–37). Tozadevno ne preseneča, da
se je Trubar videl kot duhovnega voditelja Slovencev, ko je zapisal:
»[I]eſt kir ſem tudi kanimu ſtarimu vom Slouenzom naprei poſtaulen
« (Trubar 1550a, 4).
V predgovoru Jurija Dalmatina k štiriintrideset let mlajšemu sloven-
skem prevodu Svetega pisma se srečamo še z nemško različico obrav-
navanega svetopisemskega izreka: »[A]lle zungen, wie Paulus aus Jesaia
dem Propheten sagt, Gott bekennen.«20 Avtor ga povezuje z naročilom
apostolov, naj se evangelij povsod širi v »krajevno običajnem in razum-
ljivem jeziku«, s čimer jezikovno prizadevanje postane del zgodovine
odrešenja. Evangelij se je potem, tako Dalmatin, širil v grškem in la-
tinskem jeziku, po Martinu Luthru21 pa naj bi se naposled razodel tudi
»barbarskim narodom« in po nemškem so svetopisemski prevodi nas-
tali še v francoskem, italijanskem, madžarskem, poljskem, češkem, ru-
skem, danskem in naposled tudi v slovenskem jeziku (Rajhman 1997,
291–92, izvirnik 280–82).
Nazor, ki ga lahko označimo kot mit o etnični izbranosti, pa v
Dalmatinovem predgovoru zasledimo, kot avtor ugotavlja, »Kako je Bog
nam Slovencem naklonil milost«, in sicer ko zapiše:
In če bi mi Slovenci le hoteli tudi povsod hvaležno priznati, bi videli,
da se je dobri, usmiljeni Bog tudi nas v teh deželah spomnil v našem na-
vadnem jeziku [in vnserer gewöhnlichen Muttersprach (V. K.)] s posebno
nepričakovano milostjo pred drugimi narodi [Völcker (V. K.)], naklon ivši
nam prav isti dar in razodetje svoje besede kakor spočetka Hebrejcem,
nato Grkom in Latincem in naposled tudi Nemcem in drugim narodom
[Nationen (V. K.)] (Rajhman 1997, 292, izvirnik 282).
20 Jože Rajhman stavek prevaja: »[K]akor govori sveti Pavel po preroku Izaiju, v vseh
jezikih izpovedovati Boga.« (Rajhman 1997, 291, izvirnik 281) Dalmatin se pri svo-
jem izvajanju sklicuje tudi na Pavlovo Prvo pismo Korinčanom (1 Kor 14).
21 Že pred Luthrom so nastajali nemški, angleški, češki idr. prevodi svetopisem-
skih besedil, vendar je bilo Dalmatinu na tem mestu bržkone pomembno, da je
Luthrov prevod edini v skladu s pravovernostjo. Za pojasnilo in nesebično pomoč
se na tem mestu vljudno zahvaljujem Lilijani Žnidaršič Golec.
29
in se obenem naučili še brati. Izbiri mota bi nemara lahko botrova-
lo tudi dejstvo, da slovenščina do tedaj ni imela neprekinjene literar-
ne tradicije (Gl. Pogorelec 2011, 33–37). Tozadevno ne preseneča, da
se je Trubar videl kot duhovnega voditelja Slovencev, ko je zapisal:
»[I]eſt kir ſem tudi kanimu ſtarimu vom Slouenzom naprei poſtaulen
« (Trubar 1550a, 4).
V predgovoru Jurija Dalmatina k štiriintrideset let mlajšemu sloven-
skem prevodu Svetega pisma se srečamo še z nemško različico obrav-
navanega svetopisemskega izreka: »[A]lle zungen, wie Paulus aus Jesaia
dem Propheten sagt, Gott bekennen.«20 Avtor ga povezuje z naročilom
apostolov, naj se evangelij povsod širi v »krajevno običajnem in razum-
ljivem jeziku«, s čimer jezikovno prizadevanje postane del zgodovine
odrešenja. Evangelij se je potem, tako Dalmatin, širil v grškem in la-
tinskem jeziku, po Martinu Luthru21 pa naj bi se naposled razodel tudi
»barbarskim narodom« in po nemškem so svetopisemski prevodi nas-
tali še v francoskem, italijanskem, madžarskem, poljskem, češkem, ru-
skem, danskem in naposled tudi v slovenskem jeziku (Rajhman 1997,
291–92, izvirnik 280–82).
Nazor, ki ga lahko označimo kot mit o etnični izbranosti, pa v
Dalmatinovem predgovoru zasledimo, kot avtor ugotavlja, »Kako je Bog
nam Slovencem naklonil milost«, in sicer ko zapiše:
In če bi mi Slovenci le hoteli tudi povsod hvaležno priznati, bi videli,
da se je dobri, usmiljeni Bog tudi nas v teh deželah spomnil v našem na-
vadnem jeziku [in vnserer gewöhnlichen Muttersprach (V. K.)] s posebno
nepričakovano milostjo pred drugimi narodi [Völcker (V. K.)], naklon ivši
nam prav isti dar in razodetje svoje besede kakor spočetka Hebrejcem,
nato Grkom in Latincem in naposled tudi Nemcem in drugim narodom
[Nationen (V. K.)] (Rajhman 1997, 292, izvirnik 282).
20 Jože Rajhman stavek prevaja: »[K]akor govori sveti Pavel po preroku Izaiju, v vseh
jezikih izpovedovati Boga.« (Rajhman 1997, 291, izvirnik 281) Dalmatin se pri svo-
jem izvajanju sklicuje tudi na Pavlovo Prvo pismo Korinčanom (1 Kor 14).
21 Že pred Luthrom so nastajali nemški, angleški, češki idr. prevodi svetopisem-
skih besedil, vendar je bilo Dalmatinu na tem mestu bržkone pomembno, da je
Luthrov prevod edini v skladu s pravovernostjo. Za pojasnilo in nesebično pomoč
se na tem mestu vljudno zahvaljujem Lilijani Žnidaršič Golec.
29
