Page 67 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 67
vincenc rajšp
Erazem Rotterdamski, ki pa ga je Aleandro tudi štel med tiste, ki sra-
motijo Rim, med glavnimi razlogi pa je bilo Erazmovo nasprotovanje
zažiganju knjig, ki je bilo ena od Aleandrovih temeljnih strategij pro-
ti »krivoverstvu«.
Aleandro je bil odločen privrženec zažiganja knjig, kar očitno tudi
v Rimu ni bilo samo po sebi umevno, kot je lahko razvidno iz njegovih
poročil, zakaj pripisuje temu tako velik pomen:
Čeprav nas zakrinkani luteranci, ti podleži, ki trdijo, da zastopajo našo
stvar, odvračajo od zažiga knjig, in sicer pod pretvezo, da mi naše nasprot-
nike, če je to sploh še mogoče, še bolj obračamo proti sebi, se je vendar po-
kazalo, da je to zdravilna in koristna zadeva. Prvič, ker na ta način pre-
poved dotičnih knjig pri Nemcih in drugih narodih veliko bolj odmeva
kot naznanitev pristojnim cerkvenim uradom, čeprav to redno počnem.
In drugič, ker se laiki, inficirani po pridigah in spisih v narodnem jeziku
[nem. volkssprachigen Schriften] tega več kot tisočkratnega Arija, s pogle-
dom na ogenj ki je zagorel z avtoriteto papeža in cesarja, veliko lažje ločijo
od takšnih knjig. (Reinhardt 2016, 147)
Med »zakrinkane Luterance«, ki nasprotujejo sežiganju knjig, je štel
tudi humanista Erazma Rotterdamskega.
Aleandro je pokazal dober čut za nemške razmere ob izidu papeže-
ve bule o Luthrovem izobčenju, datirane s 3. januarjem 1521. V njem je
izzvala grozo in jezo, ker se ni nanašala le na Luthra, temveč je vklju-
čevala tudi vse, »ki so javno in notorično sledili Martinu in mu javno,
pred očmi vseh nudili pomoč, nasvet in naklonjenost, ga krepili v nje-
govi nepokorščini in upornosti ter preprečevali objavo bule z grožnjo
izobčenja iz Cerkve«. Vsakomur je bilo jasno, da so bili mišljeni nemški
knezi, za katere se je Aleandro trudil, da jih pridobi proti Luthru. V buli,
ki je prispela v Nemčijo maja leta 1521, je bil ta del izpuščen. (Reinhardt
2016, 145–46)
Vendar je podobno »nerodnost« zagrešil sam, ko je triurno pridigo
proti Luthrovim naukom na pepelnično sredo 13. februarja pred udele-
ženci državnega zbora in cesarjem (Friderik Modri je manjkal) zaklju-
čil z razlago, da so stanovi dolžni sprejeti papeževo obsodbo že zaradi
65
Erazem Rotterdamski, ki pa ga je Aleandro tudi štel med tiste, ki sra-
motijo Rim, med glavnimi razlogi pa je bilo Erazmovo nasprotovanje
zažiganju knjig, ki je bilo ena od Aleandrovih temeljnih strategij pro-
ti »krivoverstvu«.
Aleandro je bil odločen privrženec zažiganja knjig, kar očitno tudi
v Rimu ni bilo samo po sebi umevno, kot je lahko razvidno iz njegovih
poročil, zakaj pripisuje temu tako velik pomen:
Čeprav nas zakrinkani luteranci, ti podleži, ki trdijo, da zastopajo našo
stvar, odvračajo od zažiga knjig, in sicer pod pretvezo, da mi naše nasprot-
nike, če je to sploh še mogoče, še bolj obračamo proti sebi, se je vendar po-
kazalo, da je to zdravilna in koristna zadeva. Prvič, ker na ta način pre-
poved dotičnih knjig pri Nemcih in drugih narodih veliko bolj odmeva
kot naznanitev pristojnim cerkvenim uradom, čeprav to redno počnem.
In drugič, ker se laiki, inficirani po pridigah in spisih v narodnem jeziku
[nem. volkssprachigen Schriften] tega več kot tisočkratnega Arija, s pogle-
dom na ogenj ki je zagorel z avtoriteto papeža in cesarja, veliko lažje ločijo
od takšnih knjig. (Reinhardt 2016, 147)
Med »zakrinkane Luterance«, ki nasprotujejo sežiganju knjig, je štel
tudi humanista Erazma Rotterdamskega.
Aleandro je pokazal dober čut za nemške razmere ob izidu papeže-
ve bule o Luthrovem izobčenju, datirane s 3. januarjem 1521. V njem je
izzvala grozo in jezo, ker se ni nanašala le na Luthra, temveč je vklju-
čevala tudi vse, »ki so javno in notorično sledili Martinu in mu javno,
pred očmi vseh nudili pomoč, nasvet in naklonjenost, ga krepili v nje-
govi nepokorščini in upornosti ter preprečevali objavo bule z grožnjo
izobčenja iz Cerkve«. Vsakomur je bilo jasno, da so bili mišljeni nemški
knezi, za katere se je Aleandro trudil, da jih pridobi proti Luthru. V buli,
ki je prispela v Nemčijo maja leta 1521, je bil ta del izpuščen. (Reinhardt
2016, 145–46)
Vendar je podobno »nerodnost« zagrešil sam, ko je triurno pridigo
proti Luthrovim naukom na pepelnično sredo 13. februarja pred udele-
ženci državnega zbora in cesarjem (Friderik Modri je manjkal) zaklju-
čil z razlago, da so stanovi dolžni sprejeti papeževo obsodbo že zaradi
65
