Page 64 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 64
razprave, študije, papers
sever ostal praznih rok. (Reinhardt 2016, 56) Takšne pritožbe sta obrav-
navala že državna zbora leta 1497 v Freiburgu in leta 1500 v Augsburgu,
pritožbe pa je uporabil tudi cesar Maksimilijan I. za svojo zunanjo po-
litiko proti papežu, ko je izstopil iz Kambrejske lige, ki je bila usmerje-
na proti Beneški republiki.
Nasprotje med Rimom in nemškim prostorom je v svojih spominih
ohranil tudi kardinal Tomaž Cajetan, ko je v zvezi z zaslišanjem Luthra
12. in 13. oktobra 1518 v Augsburgu Luthra označil za barbara, ki ni zvest
ne sebi ne bližnjim (Reinhardt 2016, 98), za Luthra pa je bil Cajetan
Italijan, za katere velja, da so zahrbtni, nastopajo z nasmehom, medtem
ko pripravljajo tvoje uničenje (nem. Untergang) (Reinhardt 2016, 100).
Čeprav je šlo pri Luthrovem nastopu v Wormsu nominalno za versko
vprašanje, so prišla do izraza nasprotja, ki so sicer bila del verskega vpra-
šanja, ker je bila vera – religija neločljivo povezana s celotnim družbe-
nim ustrojem in tako dala prevladujoč verski videz. In ravno eno od teh
nasprotij, ne samo verskih, je bilo kulturno nasprotje med nemškim ob-
močjem in Rimom. Zaostrilo se je vprašanje pojmovanja humanistične
civilizacije (rimske, italijanske) in »germanske« nekulture, neizobraže-
nosti. Predvsem se je odrazil razkol v dotlej enotnem znanstveno-kul-
turnem gibanju, humanizmu: »nemški« humanisti proti »italijanskim«.
Tudi odgovor (lat. responsio) papeževega teologa Sylvestra Prieriasa na
Luthrovih 95 tez in Luthrov odgovor na responsio sta kazala, da gre za
spor, pri katerem sta obe strani izhajali iz različnih premis ter z različ-
nimi argumenti in se nista mogli sporazumeti niti glede osnov spora.
Tako je Prierias operiral z Luthrom barbarom, Luther pa je v na papeža
naslovljenem pismu spis Prieriasa označil kot »aroganten, čisto italijan-
ski in tomistični dialog«, s čimer je bil izražen tudi boj za narodno čast.
Nacionalni toni vejejo tudi v zvezi z gradnjo cerkve sv. Petra v Rimu,
ko se Luther sprašuje, zakaj naj bi bil kult okrog gradnje Petrove cerkve
dober, ko Nemci od tega nimajo ničesar razen stroškov in so jim lastne
cerkve bliže kot bazilika v Rimu. (Reinhardt 2016, 90–91)
Ta razcep zelo dobro ilustrirajo Aleandrova poročila kuriji in papežu
v Rim. Ne gre le za slike okolice, v kateri je deloval, pač pa odražajo tudi
rimske poglede na nemški prostor ter osebno doživljanje tega prostora
62
sever ostal praznih rok. (Reinhardt 2016, 56) Takšne pritožbe sta obrav-
navala že državna zbora leta 1497 v Freiburgu in leta 1500 v Augsburgu,
pritožbe pa je uporabil tudi cesar Maksimilijan I. za svojo zunanjo po-
litiko proti papežu, ko je izstopil iz Kambrejske lige, ki je bila usmerje-
na proti Beneški republiki.
Nasprotje med Rimom in nemškim prostorom je v svojih spominih
ohranil tudi kardinal Tomaž Cajetan, ko je v zvezi z zaslišanjem Luthra
12. in 13. oktobra 1518 v Augsburgu Luthra označil za barbara, ki ni zvest
ne sebi ne bližnjim (Reinhardt 2016, 98), za Luthra pa je bil Cajetan
Italijan, za katere velja, da so zahrbtni, nastopajo z nasmehom, medtem
ko pripravljajo tvoje uničenje (nem. Untergang) (Reinhardt 2016, 100).
Čeprav je šlo pri Luthrovem nastopu v Wormsu nominalno za versko
vprašanje, so prišla do izraza nasprotja, ki so sicer bila del verskega vpra-
šanja, ker je bila vera – religija neločljivo povezana s celotnim družbe-
nim ustrojem in tako dala prevladujoč verski videz. In ravno eno od teh
nasprotij, ne samo verskih, je bilo kulturno nasprotje med nemškim ob-
močjem in Rimom. Zaostrilo se je vprašanje pojmovanja humanistične
civilizacije (rimske, italijanske) in »germanske« nekulture, neizobraže-
nosti. Predvsem se je odrazil razkol v dotlej enotnem znanstveno-kul-
turnem gibanju, humanizmu: »nemški« humanisti proti »italijanskim«.
Tudi odgovor (lat. responsio) papeževega teologa Sylvestra Prieriasa na
Luthrovih 95 tez in Luthrov odgovor na responsio sta kazala, da gre za
spor, pri katerem sta obe strani izhajali iz različnih premis ter z različ-
nimi argumenti in se nista mogli sporazumeti niti glede osnov spora.
Tako je Prierias operiral z Luthrom barbarom, Luther pa je v na papeža
naslovljenem pismu spis Prieriasa označil kot »aroganten, čisto italijan-
ski in tomistični dialog«, s čimer je bil izražen tudi boj za narodno čast.
Nacionalni toni vejejo tudi v zvezi z gradnjo cerkve sv. Petra v Rimu,
ko se Luther sprašuje, zakaj naj bi bil kult okrog gradnje Petrove cerkve
dober, ko Nemci od tega nimajo ničesar razen stroškov in so jim lastne
cerkve bliže kot bazilika v Rimu. (Reinhardt 2016, 90–91)
Ta razcep zelo dobro ilustrirajo Aleandrova poročila kuriji in papežu
v Rim. Ne gre le za slike okolice, v kateri je deloval, pač pa odražajo tudi
rimske poglede na nemški prostor ter osebno doživljanje tega prostora
62
