Page 66 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 66
razprave, študije, papers
Rotterdamskega. Prav tako ni mogel razumeti, da so bili nad Luthrom
navdušeni menihi, katerih način življenja je Luther odločno grajal. Tudi
to si je Aleandro razlagal kot posledico sovraštva do Rima. Odpor proti
Rimu in papežu je zaznal tudi med kleriki. Tiste, ki so ostali zvesti pa-
pežu, je našel le med takimi, ki so študirali v Rimu in so se tam navzeli
»nekoliko bolj civiliziranega načina življenja«. Takšna je bila Aleandrova
predstava o barbarih. Samokritike ali sprejemanja kritike z njegove stra-
ni ni bilo nobene. Videl se je kot pravega mučenca, ki vztraja v temni bar-
barski deželi, obdan s samimi sovražniki, pristaši Reuschlina, Luthra in
Erazma Roterdamskega. Tožil je, da ga zmerjajo kot izdajalca bonae li-
tterae, lepih znanosti, lizuna dvorjanov, branitelja menihov, rablja in za-
žigalca dobrih ter svetih knjig izpod peresa Luthra in Huttena itd. Tako
je Aleandro dobro zaznal, da je postala zadeva Luther boj Nemčije pro-
ti Rimu in s tem proti Italiji in da je bil preko teh meja vsakršen spora-
zum nemogoč. (Reinhardt 2016, 157–59)
Poročal je tudi o odporu proti Rimu, ki se je ob državnem zboru v
Wormsu odražal tudi na ulicah. Po njegovem ljudje sicer niso razume-
li Luthrovih sola fidae in sola gratia, razumeli pa so ilustrirane letake
(nem. Flugblätter), ki so prikazovali papeževo paktiranje s samim hu-
dičem, cerkvene kneze na vislicah, obenem pa skrb za zveličanje duš,
upanje, ki jim ga je vlival Luther (Reinhardt 2016, 159).
Tudi v Rimu so dojeli, da so na Luthrovo stran stopili vplivni nemški
humanisti, v prvi vrsti Ulrich von Hutten, ki so ga slavili kot branitelja
nemške časti (Reinhardt 2016, 136). Tako je tudi papež poslal dva huma-
nista, nemškega dominikanca Johannesa Ecka in Hieronima Aleandra
kot poslanca za razširjanje bule o Luthrovi ekskomunikaciji. Niso pa
dojeli, da so nasprotja podžigali tudi sami italijanski humanisti z za-
ničevanjem »rovtarskih« (nem. hinterwädlerisch) barbarov severno od
Alp. Že koncem 15. stoletja so humanisti kot Conrad Celtis protestira-
li proti takemu podcenjevanju in proti temu, da bi morali biti Nemci
hvaležni italijanskim humanistom za širjenje humanizma. Nasprotja
so naraščala do »vehementnega nacionalizma, ki je šel daleč preko obi-
čajnih točk spora, kdo je koga kulturno obogatil ali pisal lepšo latinšči-
no«. (Reinhardt 2016, 161) Med humanisti se na takšno raven ni spustil
64
Rotterdamskega. Prav tako ni mogel razumeti, da so bili nad Luthrom
navdušeni menihi, katerih način življenja je Luther odločno grajal. Tudi
to si je Aleandro razlagal kot posledico sovraštva do Rima. Odpor proti
Rimu in papežu je zaznal tudi med kleriki. Tiste, ki so ostali zvesti pa-
pežu, je našel le med takimi, ki so študirali v Rimu in so se tam navzeli
»nekoliko bolj civiliziranega načina življenja«. Takšna je bila Aleandrova
predstava o barbarih. Samokritike ali sprejemanja kritike z njegove stra-
ni ni bilo nobene. Videl se je kot pravega mučenca, ki vztraja v temni bar-
barski deželi, obdan s samimi sovražniki, pristaši Reuschlina, Luthra in
Erazma Roterdamskega. Tožil je, da ga zmerjajo kot izdajalca bonae li-
tterae, lepih znanosti, lizuna dvorjanov, branitelja menihov, rablja in za-
žigalca dobrih ter svetih knjig izpod peresa Luthra in Huttena itd. Tako
je Aleandro dobro zaznal, da je postala zadeva Luther boj Nemčije pro-
ti Rimu in s tem proti Italiji in da je bil preko teh meja vsakršen spora-
zum nemogoč. (Reinhardt 2016, 157–59)
Poročal je tudi o odporu proti Rimu, ki se je ob državnem zboru v
Wormsu odražal tudi na ulicah. Po njegovem ljudje sicer niso razume-
li Luthrovih sola fidae in sola gratia, razumeli pa so ilustrirane letake
(nem. Flugblätter), ki so prikazovali papeževo paktiranje s samim hu-
dičem, cerkvene kneze na vislicah, obenem pa skrb za zveličanje duš,
upanje, ki jim ga je vlival Luther (Reinhardt 2016, 159).
Tudi v Rimu so dojeli, da so na Luthrovo stran stopili vplivni nemški
humanisti, v prvi vrsti Ulrich von Hutten, ki so ga slavili kot branitelja
nemške časti (Reinhardt 2016, 136). Tako je tudi papež poslal dva huma-
nista, nemškega dominikanca Johannesa Ecka in Hieronima Aleandra
kot poslanca za razširjanje bule o Luthrovi ekskomunikaciji. Niso pa
dojeli, da so nasprotja podžigali tudi sami italijanski humanisti z za-
ničevanjem »rovtarskih« (nem. hinterwädlerisch) barbarov severno od
Alp. Že koncem 15. stoletja so humanisti kot Conrad Celtis protestira-
li proti takemu podcenjevanju in proti temu, da bi morali biti Nemci
hvaležni italijanskim humanistom za širjenje humanizma. Nasprotja
so naraščala do »vehementnega nacionalizma, ki je šel daleč preko obi-
čajnih točk spora, kdo je koga kulturno obogatil ali pisal lepšo latinšči-
no«. (Reinhardt 2016, 161) Med humanisti se na takšno raven ni spustil
64
