Page 63 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 63
vincenc rajšp
ološkemu področju ter starim jezikom, latinščini, grščini in hebrejščini,
vešč je bil tudi živih jezikov, ni pa obvladal nemščine, za katero niti ni
imel volje, da bi se jo naučil, zaradi česar mu je bila zaprta pot do nepo-
srednega razumevanja »germanske barbarske« kulture. Tudi deloval je
na širokem področju, nekaj časa je bil učitelj grščine na pariški Sorboni,
kjer je bil tudi rektor. Nato je bil sekretar škofa v Lüttichu, čigar kardi-
nalski naslov je izposloval, kar ga je pripeljalo v Rim, kjer je postal zaup-
ni pisar papeža Leona X. in nato njegov vešč diplomat v zadevi Luther v
Wormsu, opremljen z inštrukcijami in tudi denarnimi vsotami za pod-
kupovanje. Aleandro je v začetku kazal naklonjenost do Nemcev, hvalil
je njihovo nesebično ljubezen do kreposti in znanosti. Kasneje je to mne-
nje splahnelo; pripisoval jim je mlačnost in pomanjkanje vere. Bil pa je
tudi eden redkih Nenemcev, ki se je poglobil v Luthrova dela, čeprav le v
tista, ki so bila napisana v latinščini – vendar ne v izpiljeni humanistič-
ni latinščini, ki bi godila njegovemu posluhu. Sam pa je bil tudi Luthru
nesimpatičen, pa ne le kot zastopnik »papeža antikrista«, temveč zaradi
šušljanja, da je krščen Jud (krivo je bilo znanje hebrejščine), v sporu pa
je bil tudi z Erazmom Rotterdamskim, ki je Aleandra cenil kot humani-
sta, vendar je bil razočaran nad njegovo nezvestobo in sovražnostjo do
njega. Aleandro je bil pozoren opazovalec razmer v nemškem prosto-
ru, tako da njegova poročila v Rim predstavljajo dragoceno gradivo za
razumevanje antipatičnega gledanja Rima na »barbarsko Germanijo«.
Že pred začetkom reformacije je leta 1516 prepotoval cesarstvo severno
od Alp. Papeža Leona X. je opozarjal, da Nemčiji grozi neurje z nepred-
vidljivo silovitostjo. Široki krogi čakajo na agitatorja in primerne paro-
le, da udarijo proti papežu in kuriji. Nejevolja se nabira že zadnja dese-
tletja. Nemci so prepričani, da so izkoriščani s strani kurije in da se jih
zasmehuje kot dobrovoljne »zlate osle« (nem. Goldesel), ki jih je mogoče
še naprej brez nevarnosti tepsti. To občutje osramočenosti in zagrenje-
nost na eni strani ter nacionalni ponos na drugi ne obetata dobrega, zato
je svetoval naj »ne dražimo neubogljivih barbarov do krvi«. Pri tem je
Aleandro mislil na gravamina – pritožbe, da je prostor cesarstva s stra-
ni Rima finančno izkoriščan, da je v korist Rima za Nemce v letih 1455–
1521 padlo število nadarbin, časti in služb za dve tretjini, pa še pri teh je
61
ološkemu področju ter starim jezikom, latinščini, grščini in hebrejščini,
vešč je bil tudi živih jezikov, ni pa obvladal nemščine, za katero niti ni
imel volje, da bi se jo naučil, zaradi česar mu je bila zaprta pot do nepo-
srednega razumevanja »germanske barbarske« kulture. Tudi deloval je
na širokem področju, nekaj časa je bil učitelj grščine na pariški Sorboni,
kjer je bil tudi rektor. Nato je bil sekretar škofa v Lüttichu, čigar kardi-
nalski naslov je izposloval, kar ga je pripeljalo v Rim, kjer je postal zaup-
ni pisar papeža Leona X. in nato njegov vešč diplomat v zadevi Luther v
Wormsu, opremljen z inštrukcijami in tudi denarnimi vsotami za pod-
kupovanje. Aleandro je v začetku kazal naklonjenost do Nemcev, hvalil
je njihovo nesebično ljubezen do kreposti in znanosti. Kasneje je to mne-
nje splahnelo; pripisoval jim je mlačnost in pomanjkanje vere. Bil pa je
tudi eden redkih Nenemcev, ki se je poglobil v Luthrova dela, čeprav le v
tista, ki so bila napisana v latinščini – vendar ne v izpiljeni humanistič-
ni latinščini, ki bi godila njegovemu posluhu. Sam pa je bil tudi Luthru
nesimpatičen, pa ne le kot zastopnik »papeža antikrista«, temveč zaradi
šušljanja, da je krščen Jud (krivo je bilo znanje hebrejščine), v sporu pa
je bil tudi z Erazmom Rotterdamskim, ki je Aleandra cenil kot humani-
sta, vendar je bil razočaran nad njegovo nezvestobo in sovražnostjo do
njega. Aleandro je bil pozoren opazovalec razmer v nemškem prosto-
ru, tako da njegova poročila v Rim predstavljajo dragoceno gradivo za
razumevanje antipatičnega gledanja Rima na »barbarsko Germanijo«.
Že pred začetkom reformacije je leta 1516 prepotoval cesarstvo severno
od Alp. Papeža Leona X. je opozarjal, da Nemčiji grozi neurje z nepred-
vidljivo silovitostjo. Široki krogi čakajo na agitatorja in primerne paro-
le, da udarijo proti papežu in kuriji. Nejevolja se nabira že zadnja dese-
tletja. Nemci so prepričani, da so izkoriščani s strani kurije in da se jih
zasmehuje kot dobrovoljne »zlate osle« (nem. Goldesel), ki jih je mogoče
še naprej brez nevarnosti tepsti. To občutje osramočenosti in zagrenje-
nost na eni strani ter nacionalni ponos na drugi ne obetata dobrega, zato
je svetoval naj »ne dražimo neubogljivih barbarov do krvi«. Pri tem je
Aleandro mislil na gravamina – pritožbe, da je prostor cesarstva s stra-
ni Rima finančno izkoriščan, da je v korist Rima za Nemce v letih 1455–
1521 padlo število nadarbin, časti in služb za dve tretjini, pa še pri teh je
61
