Page 65 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 65
vincenc rajšp
kakor seveda tudi gledanje nemškega prostora na Rim. Obenem pa so
njegova pisma in depeše tudi odlično pričevanje, kako je italijanski hu-
manist in dober poznavalec Francije in Nizozemske v službi kurije ter
papeža dojemal Luthra, njegove pristaše in mogočnike v nemških de-
želah Svetega rimskega cesarstva.
Tako med vrsticami najdemo kritiko kurije, da v odnosu do nem-
škega prostora ni imela izostrenega čuta. Kot primer navaja Friderika
Modrega. Njegovo zamero naj bi si kurija nakopala v zvezi z neko na-
darbino, ki si jo je za veliko denarja zagotovil Friderikov domnevno
nezakonski sin. Ko je imel imenovanje že pri sebi, ga je na povratku v
Bologni dohitela vest, da je to isto nadarbino dobil neki kardinal, česar
knez ne more pozabiti. V tem je Aleandro videl glavni vzrok za knezo-
vo podporo Luthru, saj da so »barbari glede vprašanja časti izredno ob-
čutljivi«. Pa še eno lastnost naj bi imeli: »[B]arbari se morejo hliniti bolj,
kot bi jim človek prisojal.« Kot primer navaja škofa Albrechta v Mainzu
in Friderika Modrega, ki da sta na smrt sprta zaradi oblasti nad mes-
tom Erfurt, ko pa se srečata pred drugimi, se vedeta kot najboljša pri-
jatelja. Pa še na nekaj je Aleandro opozarjal Rim: naj bodo odnosi med
družinama obeh nasprotnikov, Hohenzollnerji in Wettinci še tako nev-
zdržni, se v eni točki oboji popolnoma strinjajo, in sicer v odporu do
Rima in papeža. Vodilna misel njegovih poročil pred zasedanjem dr-
žavnega zbora v Rim pa se je glasila: »[V]sa Nemčija je proti kuriji.« Kot
naslednji vzrok odpora proti Rimu je označil razkošno življenje nemških
škofov ter jezo zaradi nadarbin, ki so jih na nemškem dobivali Italijani.
(Reinhardt 2016, 154–55)
Vse to bi mu bilo še nekako razumljivo, popolnoma nerazumlji-
vo pa mu je bilo ravnanje profesorjev prava na univerzah, še posebej
kanonskega prava, ki so bili proti Rimu in javni pristaši Luthra in so
»tako neumni«, da zanj pridigajo in ga branijo, »čeprav Luther neneh-
no kriči, da je potrebno njihove spise sežgati od prve do zadnje črke«.
Še bolj obupen kot pri juristih se mu je zdel neuspeh rimskih prizade-
vanj za »žlahtnjenje nemških barbarov« pri nemških humanistih. Ti, ko
šele komaj obvladajo osnove gramatike, se že imajo za velike pesnike,
predvsem pa odstopijo od nauka Cerkve, mednje pa je štel tudi Erazma
63
kakor seveda tudi gledanje nemškega prostora na Rim. Obenem pa so
njegova pisma in depeše tudi odlično pričevanje, kako je italijanski hu-
manist in dober poznavalec Francije in Nizozemske v službi kurije ter
papeža dojemal Luthra, njegove pristaše in mogočnike v nemških de-
želah Svetega rimskega cesarstva.
Tako med vrsticami najdemo kritiko kurije, da v odnosu do nem-
škega prostora ni imela izostrenega čuta. Kot primer navaja Friderika
Modrega. Njegovo zamero naj bi si kurija nakopala v zvezi z neko na-
darbino, ki si jo je za veliko denarja zagotovil Friderikov domnevno
nezakonski sin. Ko je imel imenovanje že pri sebi, ga je na povratku v
Bologni dohitela vest, da je to isto nadarbino dobil neki kardinal, česar
knez ne more pozabiti. V tem je Aleandro videl glavni vzrok za knezo-
vo podporo Luthru, saj da so »barbari glede vprašanja časti izredno ob-
čutljivi«. Pa še eno lastnost naj bi imeli: »[B]arbari se morejo hliniti bolj,
kot bi jim človek prisojal.« Kot primer navaja škofa Albrechta v Mainzu
in Friderika Modrega, ki da sta na smrt sprta zaradi oblasti nad mes-
tom Erfurt, ko pa se srečata pred drugimi, se vedeta kot najboljša pri-
jatelja. Pa še na nekaj je Aleandro opozarjal Rim: naj bodo odnosi med
družinama obeh nasprotnikov, Hohenzollnerji in Wettinci še tako nev-
zdržni, se v eni točki oboji popolnoma strinjajo, in sicer v odporu do
Rima in papeža. Vodilna misel njegovih poročil pred zasedanjem dr-
žavnega zbora v Rim pa se je glasila: »[V]sa Nemčija je proti kuriji.« Kot
naslednji vzrok odpora proti Rimu je označil razkošno življenje nemških
škofov ter jezo zaradi nadarbin, ki so jih na nemškem dobivali Italijani.
(Reinhardt 2016, 154–55)
Vse to bi mu bilo še nekako razumljivo, popolnoma nerazumlji-
vo pa mu je bilo ravnanje profesorjev prava na univerzah, še posebej
kanonskega prava, ki so bili proti Rimu in javni pristaši Luthra in so
»tako neumni«, da zanj pridigajo in ga branijo, »čeprav Luther neneh-
no kriči, da je potrebno njihove spise sežgati od prve do zadnje črke«.
Še bolj obupen kot pri juristih se mu je zdel neuspeh rimskih prizade-
vanj za »žlahtnjenje nemških barbarov« pri nemških humanistih. Ti, ko
šele komaj obvladajo osnove gramatike, se že imajo za velike pesnike,
predvsem pa odstopijo od nauka Cerkve, mednje pa je štel tudi Erazma
63
