Page 101 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 101
matjaž Črnivec
Evangelijsko-učiteljski model
Oglejmo si še tretji cerkveni model, ki bi ga lahko poimenovali evan-
gelijsko-učiteljski in je značilen za protestantizem. Oblikoval se je kot
odziv na težave oziroma zlorabe, ki so izhajale iz prvih dveh modelov.
Tipično protestantsko razumevanje bi lahko povzeli takole: »Cerkev je
tam, kjer se oznanja Božja beseda in kjer se pravilno delijo zakramen-
ti.« Nekateri temu dodajajo še tretjo opredelitev: »In kjer se izvaja cer-
kvena disciplina«.
Ta model po eni strani odgovarja Jezusovi utemeljitvi Cerkve v evan-
geliju (Mt 16,18), ki je izpričana tudi na mnogih drugih mestih v Novi
zavezi (1 Kor 1,17; 3,10–11; Ef 2,20–21; Kol 1,5–6 idr.), po drugi strani pa se
navezuje na poudarek, ki ga je že zgodnja Cerkev (kot smo videli zgoraj)
pripisovala pomenu učiteljske službe kot tiste, ki uči in razglaša Božjo
besedo. (Spet: Ignacijevo in tudi poznejše visoko vrednotenje škofovske
službe izhaja predvsem iz tega, da škof oznanja oziroma »pridiga« evan-
gelij ali Božjo besedo.) Za Lutra je Cerkev »kreatura Božje besede«, pri
čemer igra ključno vlogo pridiga, ki v tej tradiciji dejansko prevzame
vlogo glavnega »zakramenta«. V pridigi vedno znova zaživi in se aktu-
alizira Božja beseda evangelija in ta razglas zbira Cerkev in jo v nekem
smislu ustvarja ex nihilo. Kjer koli pridigani evangelij naleti na odprta
ušesa in srca, nastane Cerkev. Zakramenta krsta in Gospodove večerje
sta v tej tradiciji pravzaprav podaljšek pridige, sta »vidna Božja beseda«
(Trubar), se pravi razglas evangelija z drugimi sredstvi. In v obeh vrstah
razglasa je Jezus osebno, dejansko in dejavno navzoč.
S stališča utemeljitve Cerkve, ki jo poda Jezus v Mt 18,20, lahko glede
tega modela rečemo naslednje. Kot smo omenili uvodoma, že samo »zbi-
ranje v ime Jezusa« predvideva določeno vključenost v Jezusov misijon.
Biti zbran »v Jezusovo ime« torej predpostavlja, da je bil med tistimi, ki
se »zbirajo«, evangelij že razglašen in sprejet. V tem smislu je evangelij
temelj »zbora«, kakor beremo v Mt 16,18. Po drugi strani je ta zbor usta-
novljen ravno zaradi tega misijona, se pravi zaradi nadaljnjega razglasa
evangelija z besedo in dejanjem, z zakramenti in s čudeži, se pravi z vse-
mi sredstvi. Jezus, ki je sredi zbora, je torej začetnik in voditelj misijo-
na in hkrati Učitelj svojih učencev. (Ne smemo pozabiti, da je »učenec«
99
Evangelijsko-učiteljski model
Oglejmo si še tretji cerkveni model, ki bi ga lahko poimenovali evan-
gelijsko-učiteljski in je značilen za protestantizem. Oblikoval se je kot
odziv na težave oziroma zlorabe, ki so izhajale iz prvih dveh modelov.
Tipično protestantsko razumevanje bi lahko povzeli takole: »Cerkev je
tam, kjer se oznanja Božja beseda in kjer se pravilno delijo zakramen-
ti.« Nekateri temu dodajajo še tretjo opredelitev: »In kjer se izvaja cer-
kvena disciplina«.
Ta model po eni strani odgovarja Jezusovi utemeljitvi Cerkve v evan-
geliju (Mt 16,18), ki je izpričana tudi na mnogih drugih mestih v Novi
zavezi (1 Kor 1,17; 3,10–11; Ef 2,20–21; Kol 1,5–6 idr.), po drugi strani pa se
navezuje na poudarek, ki ga je že zgodnja Cerkev (kot smo videli zgoraj)
pripisovala pomenu učiteljske službe kot tiste, ki uči in razglaša Božjo
besedo. (Spet: Ignacijevo in tudi poznejše visoko vrednotenje škofovske
službe izhaja predvsem iz tega, da škof oznanja oziroma »pridiga« evan-
gelij ali Božjo besedo.) Za Lutra je Cerkev »kreatura Božje besede«, pri
čemer igra ključno vlogo pridiga, ki v tej tradiciji dejansko prevzame
vlogo glavnega »zakramenta«. V pridigi vedno znova zaživi in se aktu-
alizira Božja beseda evangelija in ta razglas zbira Cerkev in jo v nekem
smislu ustvarja ex nihilo. Kjer koli pridigani evangelij naleti na odprta
ušesa in srca, nastane Cerkev. Zakramenta krsta in Gospodove večerje
sta v tej tradiciji pravzaprav podaljšek pridige, sta »vidna Božja beseda«
(Trubar), se pravi razglas evangelija z drugimi sredstvi. In v obeh vrstah
razglasa je Jezus osebno, dejansko in dejavno navzoč.
S stališča utemeljitve Cerkve, ki jo poda Jezus v Mt 18,20, lahko glede
tega modela rečemo naslednje. Kot smo omenili uvodoma, že samo »zbi-
ranje v ime Jezusa« predvideva določeno vključenost v Jezusov misijon.
Biti zbran »v Jezusovo ime« torej predpostavlja, da je bil med tistimi, ki
se »zbirajo«, evangelij že razglašen in sprejet. V tem smislu je evangelij
temelj »zbora«, kakor beremo v Mt 16,18. Po drugi strani je ta zbor usta-
novljen ravno zaradi tega misijona, se pravi zaradi nadaljnjega razglasa
evangelija z besedo in dejanjem, z zakramenti in s čudeži, se pravi z vse-
mi sredstvi. Jezus, ki je sredi zbora, je torej začetnik in voditelj misijo-
na in hkrati Učitelj svojih učencev. (Ne smemo pozabiti, da je »učenec«
99
