Page 102 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 33, ISSN 2590-9754
P. 102
razgledi, vpogledi
glavna novozavezna oznaka za »kristjane« – slednji pojem se v celotnem
novozaveznem korpusu pojavi le trikrat.) Kot tak Jezus najprej in pred-
vsem avtoritativno govori oziroma uči. To se še posebno jasno izkaže v
optiki uvida, da je Jezus sam Božja Beseda, kot beremo v janezovskih
spisih, in glede na dar Svetega Duha, ki bo »učil« Jezusove učence po
njegovem odhodu (Jn 14,26; 1 Jn 2,27). Smisel »zbiranja k Jezusu« mora
torej nujno biti »poslušanje njegovega glasu« (Jn 10,27). In če se vrnemo
na sliko obnovljenega templja: v notranjem svetišču se je dejansko sli-
šal živi glas živega Boga (4 Mz 7,89). V novem svetišču torej to ne more
manjkati: živi Bog je govoreči Bog in v svojem svetišču živo govori svo-
jemu ljudstvu in ga s tem oživlja.
Podobno kot smo rekli pri prejšnjih modelih, temeljna danost oblju-
be iz Mt 18,20 omogoča tudi evangelijsko-učiteljski cerkveni model in ga
hkrati omejuje. Dejstvo, da je Jezus sam osebno navzoč v svoji Cerkvi,
omogoča, da pridigarji razglašajo svetopisemsko besedo v veri in zau-
panju, da po njej sam Jezus osebno govori navzočim. Brez prvega drugo
ne bi bilo mogoče. Bog hoče, da se v zbrani skupnosti sliši njegov glas.
(In glede na Novo zavezo bi morali pridigarjem/učiteljem tukaj pridru-
žiti še preroke, ki govorijo po neposrednem navdihu.) Ta živi glas hrani,
spodbuja in kara skupnost; s tem jo gradi (1 Kor 14,3–4). Vendar pa ima
takó oznanjanje kakor učenje in prerokovanje tukaj tudi svojo mejo: je
strogo v funkciji vzpostavljanja tega preprostega občestva s Kristusom,
ki se gradi tudi pred tem in onkraj tega. Pridiganje, učenje in preroko-
vanje svoje avtoritete in svoje sposobnosti, da posreduje Božjo besedo,
ne izvaja iz kakšnega posebnega, avtonomnega, neodvisnega daru ali
karizme niti iz kvalitet Svetega pisma kot zapisanega besedila, ampak
iz prve, širše obljube in daru Kristusove prisotnosti pri »dveh ali treh«,
ki se preliva v mnogotero oznanjevanje Božje besede. Še posebej takšna
vezanost izključuje vsakršno oznanjevanje, učenje ali prerokovanje, ki
ne izhaja naravnost iz pričujočega Kristusa in ki se k njemu ne vrača
kot k smeri, kamor usmerja naslovljence. Primer tega so lahko različna
učenja o splošnih »bibličnih principih« ali pa razglabljanja o »bibličnem
preroštvu«, ki smo jim danes pogosto priča. Pridiganje, ki ni kristocen-
trično, pa naj bo še tako učeno, praktično, dobronamerno ali »mazilje-
100
glavna novozavezna oznaka za »kristjane« – slednji pojem se v celotnem
novozaveznem korpusu pojavi le trikrat.) Kot tak Jezus najprej in pred-
vsem avtoritativno govori oziroma uči. To se še posebno jasno izkaže v
optiki uvida, da je Jezus sam Božja Beseda, kot beremo v janezovskih
spisih, in glede na dar Svetega Duha, ki bo »učil« Jezusove učence po
njegovem odhodu (Jn 14,26; 1 Jn 2,27). Smisel »zbiranja k Jezusu« mora
torej nujno biti »poslušanje njegovega glasu« (Jn 10,27). In če se vrnemo
na sliko obnovljenega templja: v notranjem svetišču se je dejansko sli-
šal živi glas živega Boga (4 Mz 7,89). V novem svetišču torej to ne more
manjkati: živi Bog je govoreči Bog in v svojem svetišču živo govori svo-
jemu ljudstvu in ga s tem oživlja.
Podobno kot smo rekli pri prejšnjih modelih, temeljna danost oblju-
be iz Mt 18,20 omogoča tudi evangelijsko-učiteljski cerkveni model in ga
hkrati omejuje. Dejstvo, da je Jezus sam osebno navzoč v svoji Cerkvi,
omogoča, da pridigarji razglašajo svetopisemsko besedo v veri in zau-
panju, da po njej sam Jezus osebno govori navzočim. Brez prvega drugo
ne bi bilo mogoče. Bog hoče, da se v zbrani skupnosti sliši njegov glas.
(In glede na Novo zavezo bi morali pridigarjem/učiteljem tukaj pridru-
žiti še preroke, ki govorijo po neposrednem navdihu.) Ta živi glas hrani,
spodbuja in kara skupnost; s tem jo gradi (1 Kor 14,3–4). Vendar pa ima
takó oznanjanje kakor učenje in prerokovanje tukaj tudi svojo mejo: je
strogo v funkciji vzpostavljanja tega preprostega občestva s Kristusom,
ki se gradi tudi pred tem in onkraj tega. Pridiganje, učenje in preroko-
vanje svoje avtoritete in svoje sposobnosti, da posreduje Božjo besedo,
ne izvaja iz kakšnega posebnega, avtonomnega, neodvisnega daru ali
karizme niti iz kvalitet Svetega pisma kot zapisanega besedila, ampak
iz prve, širše obljube in daru Kristusove prisotnosti pri »dveh ali treh«,
ki se preliva v mnogotero oznanjevanje Božje besede. Še posebej takšna
vezanost izključuje vsakršno oznanjevanje, učenje ali prerokovanje, ki
ne izhaja naravnost iz pričujočega Kristusa in ki se k njemu ne vrača
kot k smeri, kamor usmerja naslovljence. Primer tega so lahko različna
učenja o splošnih »bibličnih principih« ali pa razglabljanja o »bibličnem
preroštvu«, ki smo jim danes pogosto priča. Pridiganje, ki ni kristocen-
trično, pa naj bo še tako učeno, praktično, dobronamerno ali »mazilje-
100
