Page 108 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 108
razprave, študije, papers
vanjem Rimu ni bilo mogoče popolnoma uničiti slovanskega jezika pri
bogoslužju« (str. 3–4). Ljubezen do lastnega jezika pri Slovanih označi
kot posebnost, zaradi katere so slovanski jezik v bogoslužju vztrajneje
ohranjali kot kateri koli drugi narod, ne glede na to, če so bili pod ob-
lastjo lastne ali tuje nacije, kot je to primer na Ogrskem in v nekaterih
nemškoavstrijskih deželah. Tako naj bi bili na Češkem navezani na slo-
vanski jezik Cirila in Metoda, prav tako tudi v slovanskih deželah, kjer
so krščanstvo prejeli z zahoda in se nahajajo pod Rimom. (str. 3–4) Tako
naj bi se tudi na Kranjskem, čeprav je prejela krščanstvo iz Ogleja in so
jo upravljali tamkajšnji vikarji, ohranila liturgija v deželnem jeziku še v
17. stoletju. Slovanščina kot cerkveni jezik še vedno obstaja v nekaterih
predelih Dalmacije. Tudi v slovanskih farah na podeželju, ki jih upravl-
jajo frančiškani, kjer je maša sicer v latinskem jeziku, preberejo evange-
lij v slovanskem jeziku, pri čemer se poslužujejo latinskih črk, kjer ob-
staja slovansko bogoslužje, pa glagolskih. Skrbijo tudi za izobraževanje
duhovnikov: »[V] Priku pri Omišu je obstajalo semenišče, 1735 je bilo
ustanovljeno glagolsko semenišče v Zadru, ki je bilo leta 1835 spremenje-
no v latinsko.« (Str. 5) Še leta 1848 so si strogo katoliški Hrvatje prizade-
vali za odpravo celibata in uvedbo »narodnega jezika [Nationalsprache]
po starem pravu«. (str. 5)
Iz vsega tega sklepa, da »rimska Cerkev in njeni služabniki vsaj na
Kranjskem niso skrbeli za zadovoljitev potrebe po narodnem izobraže-
vanju« (str. 6). Kot kontrast predstavi Dalmacijo, Hercegovino in Črno
goro, kjer so tiskali knjige v starocerkveni slovanščini. Navaja samosta-
ne Mileševo in Gonaschde (Goradže), kjer so tiskali cirilske knjige med
letoma 1492 in 1494; za Goražde je dokazana tiskarna leta 1519 (»Goražde
printing house«, s. d.). Južnoslovanske cerkvene knjige so leta 1515 tis-
kali v Podgorici. Vse tiske pripisuje vzhodni Cerkvi (nem. orientalische
Kirche), ki je hitro izkoristila iznajdbo tiska. (Sillem 1861, 6)
Vendar skrbi za izobraževanje ne odreka niti rimskokatoliški Cerkvi,
saj je skrbela za to, da so njeni služabniki v Dalmaciji imeli knjige v svo-
jem jeziku: leta 1483 je bil v Rimu natisnjen slovanski misal z glagolskimi
črkami. In rimskokatoliška Cerkev je še na drug način skrbela za izobra-
316
vanjem Rimu ni bilo mogoče popolnoma uničiti slovanskega jezika pri
bogoslužju« (str. 3–4). Ljubezen do lastnega jezika pri Slovanih označi
kot posebnost, zaradi katere so slovanski jezik v bogoslužju vztrajneje
ohranjali kot kateri koli drugi narod, ne glede na to, če so bili pod ob-
lastjo lastne ali tuje nacije, kot je to primer na Ogrskem in v nekaterih
nemškoavstrijskih deželah. Tako naj bi bili na Češkem navezani na slo-
vanski jezik Cirila in Metoda, prav tako tudi v slovanskih deželah, kjer
so krščanstvo prejeli z zahoda in se nahajajo pod Rimom. (str. 3–4) Tako
naj bi se tudi na Kranjskem, čeprav je prejela krščanstvo iz Ogleja in so
jo upravljali tamkajšnji vikarji, ohranila liturgija v deželnem jeziku še v
17. stoletju. Slovanščina kot cerkveni jezik še vedno obstaja v nekaterih
predelih Dalmacije. Tudi v slovanskih farah na podeželju, ki jih upravl-
jajo frančiškani, kjer je maša sicer v latinskem jeziku, preberejo evange-
lij v slovanskem jeziku, pri čemer se poslužujejo latinskih črk, kjer ob-
staja slovansko bogoslužje, pa glagolskih. Skrbijo tudi za izobraževanje
duhovnikov: »[V] Priku pri Omišu je obstajalo semenišče, 1735 je bilo
ustanovljeno glagolsko semenišče v Zadru, ki je bilo leta 1835 spremenje-
no v latinsko.« (Str. 5) Še leta 1848 so si strogo katoliški Hrvatje prizade-
vali za odpravo celibata in uvedbo »narodnega jezika [Nationalsprache]
po starem pravu«. (str. 5)
Iz vsega tega sklepa, da »rimska Cerkev in njeni služabniki vsaj na
Kranjskem niso skrbeli za zadovoljitev potrebe po narodnem izobraže-
vanju« (str. 6). Kot kontrast predstavi Dalmacijo, Hercegovino in Črno
goro, kjer so tiskali knjige v starocerkveni slovanščini. Navaja samosta-
ne Mileševo in Gonaschde (Goradže), kjer so tiskali cirilske knjige med
letoma 1492 in 1494; za Goražde je dokazana tiskarna leta 1519 (»Goražde
printing house«, s. d.). Južnoslovanske cerkvene knjige so leta 1515 tis-
kali v Podgorici. Vse tiske pripisuje vzhodni Cerkvi (nem. orientalische
Kirche), ki je hitro izkoristila iznajdbo tiska. (Sillem 1861, 6)
Vendar skrbi za izobraževanje ne odreka niti rimskokatoliški Cerkvi,
saj je skrbela za to, da so njeni služabniki v Dalmaciji imeli knjige v svo-
jem jeziku: leta 1483 je bil v Rimu natisnjen slovanski misal z glagolskimi
črkami. In rimskokatoliška Cerkev je še na drug način skrbela za izobra-
316
