Page 107 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XVII (2021), številka 34, ISSN 2590-9754
P. 107
vincenc rajšp
če prebivalstvo tvori jedro meščanstva. Od jugozahoda, preko grofije
Goriške, pa je prodiral na Kranjsko opazen italijanski vpliv, ker so tam
italijanske družine zemljiški gospodje nekaterih gospostev. Italijanski
vpliv so prenašali tudi številni kranjski duhovniki, ki so se izobraže-
vali na italijanskih univerzah, marsikaterega med njimi je posvetil tr-
žaški škof.
Kljub vtisu, ki ga dobimo ob gornjem opisu, namreč da je bila izobra-
ženost na Kranjskem na dokaj visoki ravni, daje nadaljevanje opisa slabo
sliko izobraženosti preprostega slovenskega prebivalstva. Najprej pogre-
ša možnosti izobraževanja na Kranjskem, zaradi česar so bili prebivalci
vezani na Italijo ali Nemčijo, pri čemer ne omenja Dunaja. Glede stanja
izobraževanja in kulture pri Slovencih podaja svojevrsten »vseslovanski
pogled«. Slovenci naj bi namreč zaostajali za drugimi Slovani na jugu.
Kot merilo jemlje slovansko bogoslužje in mu pripisuje pomen, ki ga to,
razen v škofiji Koper, v ostalem slovenskem prostoru ni nikdar imelo.
Dejstva, ki jih našteva, seveda držijo, gre le za interpretacijo, ki ne ustre-
za slovenskim zgodovinskim razmeram, ker ti pač niso živeli v južnoslo-
vanskem kulturnem okviru.
Sledimo Sillemovemu opisu stanja. Na Kranjskem do delovan-
ja Primoža Trubarja ni bilo nikakršnih izobraževalnih in kulturnih
središč. Šele v času reformacijske dejavnosti sta oživela izobraževan-
je in kulturno življenje, ko je, po Trubarjevi zaslugi, z delom pričela
prva tiskarna v Ljubljani, ki je tiskala najprej knjige v slovenskem (nem.
windischen) jeziku. Da dotlej ni delovala niti ena slovanska tiskarna,
ga »toliko bolj čudi, ker so bile takrat na Kranjskem maše, tako kot
še v Valvasorjevem času, v slovanskem jeziku«. V deželi ni bilo nobe-
ne latinske šole; prva je nastala kot evangeličanska leta 1563, vodil jo je
Lenart Budina. (str. 3) Še vpadljiveje deluje pomanjkanje slovenskih kn-
jig, poimensko misalov in brevirjev, saj je bila slovenščina (nem. win-
dische Sprache) ljudski jezik (nem. Volkssprache) ne le na Kranjskem,
temveč tudi v velikem delu Štajerske in Koroške. Vemo tudi, s »kakšno
vztrajnostjo so slovanska ljudstva [Völker] od Češke do Dalmacije sto-
letja vztrajala z bogoslužjem v deželnem jeziku [Landessprache] [čeprav
starocerkvena slovanščina ni bila deželni jezik], da kljub vsem prizade-
315
če prebivalstvo tvori jedro meščanstva. Od jugozahoda, preko grofije
Goriške, pa je prodiral na Kranjsko opazen italijanski vpliv, ker so tam
italijanske družine zemljiški gospodje nekaterih gospostev. Italijanski
vpliv so prenašali tudi številni kranjski duhovniki, ki so se izobraže-
vali na italijanskih univerzah, marsikaterega med njimi je posvetil tr-
žaški škof.
Kljub vtisu, ki ga dobimo ob gornjem opisu, namreč da je bila izobra-
ženost na Kranjskem na dokaj visoki ravni, daje nadaljevanje opisa slabo
sliko izobraženosti preprostega slovenskega prebivalstva. Najprej pogre-
ša možnosti izobraževanja na Kranjskem, zaradi česar so bili prebivalci
vezani na Italijo ali Nemčijo, pri čemer ne omenja Dunaja. Glede stanja
izobraževanja in kulture pri Slovencih podaja svojevrsten »vseslovanski
pogled«. Slovenci naj bi namreč zaostajali za drugimi Slovani na jugu.
Kot merilo jemlje slovansko bogoslužje in mu pripisuje pomen, ki ga to,
razen v škofiji Koper, v ostalem slovenskem prostoru ni nikdar imelo.
Dejstva, ki jih našteva, seveda držijo, gre le za interpretacijo, ki ne ustre-
za slovenskim zgodovinskim razmeram, ker ti pač niso živeli v južnoslo-
vanskem kulturnem okviru.
Sledimo Sillemovemu opisu stanja. Na Kranjskem do delovan-
ja Primoža Trubarja ni bilo nikakršnih izobraževalnih in kulturnih
središč. Šele v času reformacijske dejavnosti sta oživela izobraževan-
je in kulturno življenje, ko je, po Trubarjevi zaslugi, z delom pričela
prva tiskarna v Ljubljani, ki je tiskala najprej knjige v slovenskem (nem.
windischen) jeziku. Da dotlej ni delovala niti ena slovanska tiskarna,
ga »toliko bolj čudi, ker so bile takrat na Kranjskem maše, tako kot
še v Valvasorjevem času, v slovanskem jeziku«. V deželi ni bilo nobe-
ne latinske šole; prva je nastala kot evangeličanska leta 1563, vodil jo je
Lenart Budina. (str. 3) Še vpadljiveje deluje pomanjkanje slovenskih kn-
jig, poimensko misalov in brevirjev, saj je bila slovenščina (nem. win-
dische Sprache) ljudski jezik (nem. Volkssprache) ne le na Kranjskem,
temveč tudi v velikem delu Štajerske in Koroške. Vemo tudi, s »kakšno
vztrajnostjo so slovanska ljudstva [Völker] od Češke do Dalmacije sto-
letja vztrajala z bogoslužjem v deželnem jeziku [Landessprache] [čeprav
starocerkvena slovanščina ni bila deželni jezik], da kljub vsem prizade-
315
